Družinska hiša
Začetne gradbene težave
Kdor si je v manjših gradbenih delih že pridobil dovolj izkušenj kot domači mojster, se bo lažje lotil gradnje družinske hiše ali stanovanja. Pri tem ni mišljeno, da bi gradnjo opravil sam, ker je to takšno delo, ki zahteva določene strokovnjake. Vsekakor pa je dobro, da je tudi >>investitor<< seznanjen s temi deli in da pri preprostejših stvareh sodeluje tudi sam, po potrebi pa tudi člani njegove družine ali prijatelji. Tukaj bo govora prav o sodelovanju pri »velikih« gradnjah, torej o pripravah na gradnjo.
Za gradnjo je treba najprej zagotoviti zemljišče. Ni dovolj, da si zemljišče pred nakupom samo »ogledamo«. Da bi zagotovili najboljše pogoje za prihodnjo stavbo, je treba pridobiti informacije o več stvareh, povezanih z zemljiščem. Pred nakupom je priporočljivo posvetovati se s strokovnjakom. Položaj zemljišča, relief, naklon, sestava in značaj terena, razmere na terenu, smeri vetrov, dimenzije in oblika zemljišča, obstoječa flora na zemljišču, položaj in stanje dostopnih poti ter komunalne infrastrukture so zelo pomembni dejavniki in bistveno vplivajo na projektiranje in izvedbo del pri gradnji. (Npr. visoka raven podzemne vode bo zahtevala dodatna hidroizolacijska dela, ali pa so na kamnitem tleh dela za izdelavo temeljev otežena). Ob presoji teh dejavnikov se lahko izkaže, da je »cenejše« zemljišče v resnici »dražje«.
Pred nakupom je treba preveriti tudi »pravni položaj« zemljišča. Preveriti je treba v zemljiških knjigah, ali je zemljišče res prosto za prodajo in ali ni morda obremenjeno z dolgovi, hipoteko ipd. Mogoče so na zemljišče vezani posebni predpisi, npr. pravica oziroma obveznost omogočiti prehod drugim uporabnikom, prepuščanje vode ali vodovoda, razlastitev, gradnja cest ali drugi pogoji (sl. 1). Po pregledu zemljiških knjig se je treba obrniti na pristojni organ v občini za pridobitev informacij o možnostih gradnje na zemljišču. Tam bomo izvedeli, kakšno zgradbo smemo oziroma moramo zgraditi na tem mestu (pritlično, nadstropno itd.), ali je sploh dovoljeno graditi, kakšni so urbanistični perspektivni načrti okolice (kje bodo gradili vrtec, otroški jasli, trgovine itd.). Če so rezultati podrobnega pregleda zemljišča ugodni in če je stanje v zemljiških knjigah v redu, pa tudi mnenje pristojnega gradbenega organa za nas ugodno, torej ni nikakršnih omejevalnih dejavnikov ali takih dejstev, ki bi povečala stroške gradnje, lahko zemljišče kupimo ob upoštevanju predpisov za nakup in prepis zemljišča. Takšne podrobne predhodne informacije nas bodo obvarovale pred poznejšimi razočaranji in nepotrebnimi stroški, morda celo pred tem, da bi gradbeni načrt povsem propadel.
FOTOGRAFIJA 1
Po nakupu zemljišča je potrebno gradbeno dovoljenje. Namen tega dovoljenja je, da se gradnja stavbe izvaja v skladu z veljavnimi predpisi in da lastnik, ki ima pravico do gradnje, gradnjo izvede tako, da to ne ovira interesov sosednjih lastnikov in skupnosti. Kdor gradnjo izvede brez predpisanega gradbenega dovoljenja, nestrokovno, mora računati s tem, da mu bodo stavbo prisilno porušili na njegove stroške.
K vlogi za gradbeno dovoljenje je treba priložiti tudi izpisek iz zemljiške knjige kot dokaz, da je vlagatelj polnopravni lastnik zemljišča. Prav tako je treba pridobiti situacijski načrt zemljišča ter projekt zgradbe (situacija in detajli) s tehničnim opisom. Priporočljivo je pri pristojnem organu pridobiti tudi informacije o pogojih projekta (merilo, število izvodov ipd.), ko zbiramo informacije o zemljišču. Neustrezni projekti pogosto predstavljajo resen problem. Projekte lahko izdelujejo samo za to pooblaščene ustanove oziroma osebe. Nismo namenjeni temu, da bi vplivali na bodoče »investitorje«, vendar opozarjamo, da je pri večjih projektantskih organizacijah mogoče dobiti že pripravljene tipske projekte, ki so razmeroma poceni, sodobni in ekonomični, izdelani v več različicah, tako da lahko zadovoljijo raznolike zahteve. Na podlagi teh projektov je lažje pridobiti gradbena dovoljenja, ki imajo na voljo predmer in predračun.
Pri gradnji lastne hiše ima vsak človek svoje ideje. Te ideje so lahko pravilne in realne, vendar je mnogo takih idej tudi nerealnih, ker so neizvedljive, neekonomične in nesodobne, pogosto pa tudi neokusne. Projektant se mora pri izdelavi projekta držati določenih zveznih predpisov, normativov in pravil v zvezi s projektiranjem (npr. vhod v WC ne sme biti iz kuhinje, določena je minimalna površina prostora, najmanjša višina notranjih prostorov, lega prostorov, obloge, površine oken in podobno se ne morejo izbrati po želji), hkrati pa mora zadovoljiti tudi zahteve posameznika oziroma lastnika. Treba je ceniti smiselne in ekonomične predloge projektantov glede uporabe tipskih elementov (nosilcev, vrat, oken itd.).
Interesi in vidiki posameznikov lahko najbolj pridejo do izraza pri izbiri in oblikovanju fasade, razporeditvi prostorov, ogrevalnem sistemu, terasah, kleteh, pomožnih stavbah ipd. Opozarjamo, da pristojni organ ne bo izdal gradbenega dovoljenja na podlagi nestrokovnih in negospodarnih projektov, ki niso v skladu s predpisi za gradnjo stanovanj, prav zaradi interesov investitorja.
Ko smo pridobili gradbeno dovoljenje, se je treba skrbno pripraviti na gradnjo. Dobra priprava nas bo pozneje prihranila nepotrebnih del. Vzporedno s postopkom pridobivanja gradbenega dovoljenja je treba nekomu zaupati izdelavo predmera in predračuna. Na podlagi predmera in predračuna lahko določimo potrebno količino gradbenega materiala (ob upoštevanju tudi potrebnega odpada). Ti dokumenti so potrebni tudi za pridobitev posojila za gradnjo. Če smo pridobili tudi potrebno posojilo (ali gotovino za začetek gradnje), sledi nabava gradbenega materiala.
Material je najbolje nabaviti pri kakem trgovskem podjetju. Obstaja tudi možnost nabave že uporabljenega materiala - kar je precej ceneje - vendar se je o tem vsekakor treba dogovoriti s strokovnjakom (in ga skupaj kupiti). Namreč, umazane opeke z malto bodo pozneje povzročale težave pri zidanju in ometanju, ker bodo »prebijale« omet in barvo. V lesenih tramovih, parketih, ladijskih podih se morda skrivajo glive in insekti, ki lahko po letu–dveh povzročijo ogromno škodo. Za nekatere strešnike je potrebna dvojna količina letvic, zato je mogoče, da bo poceni strešna kritina pozneje dražja. Prav tako mehki, rabljeni apnenec ne prenaša zmrzali, zato ga za zidanje in temelje ne bomo mogli uporabiti. Skratka, treba je biti zelo previden, bodisi da gre za nove bodisi za stare, pogosto poceni gradbene materiale. Vedno je treba zahtevati in hraniti dokumente, ki dokazujejo lastništvo, pa tudi vse druge račune in dokumente je treba skrbno shraniti.
Preden prispe prva pošiljka materiala, je treba na zemljišču urediti še marsikaj. Če zemljišče še ni ograjeno, je treba po uskladitvi meja s sosedi in z uradnimi podatki postaviti ograjo. Ograjo proti ulici ter desno bočno in desno polovico zadnje ograje, vse to gledano z ulice, moramo izdelati mi. Leva bočna ograja in leva polovica zadnje ograje pripadata levemu oziroma zadnjemu sosedu. S pridobitvijo uradnih dokumentov o ograjah se bomo izognili morebitnim kasnejšim sporom in morda tudi tožbam. Glede transporta gradbenega materiala je priporočljivo izdelati le začasno in premično ograjo.
Osnovni pogoj za gradnjo je prisotnost vode na kraju samem, ker je transport vode drag in zapleten. Če smo vrtali vodnjak in je voda žveplena, grenka, slana ali smrdljiva, je treba poiskati pomoč strokovnjaka za vrtanje ustreznega (globokega) vodnjaka ali za nevtralizacijo vode. Agresivne ali umazane vode ni mogoče uporabljati pri gradnji, ker bo po kratkem času uničila beton ali malto. Izkopati je treba tudi jamo za apno, tako da ne ovira transporta in da je dovolj oddaljena od bodočih zidov. Osnova jame je lahko 3 x 2 m, globina pa 1,5 m.
Potrebna je tudi ena zgradba za skladiščenje materiala, orodja ter za preoblačenje. Za ta namen je treba zgraditi eno začasno kočo tlorisa 3 x 3m iz lesa, trstike ali opeke z možnostjo zapiranja. Vendar pa je veliko bolje, da se vnaprej zgradi ena od pomožnih zgradb, npr. lopa za gorivo, za katero imamo prav tako gradbeno dovoljenje, in jo uporabljamo za skladiščenje. Ne smemo pozabiti niti na gradnjo WC-ja na mestu, ki je oddaljeno od vode. Po dovozu orodja in pomožnih materialov (tesarskih spon, vrvi itd.) lahko začnemo organizacijo dovažanja gradbenega materiala.
Tovornjak je treba najeti tako, da bo povsem izkoriščen. Za sipke materiale je treba zahtevati prekucnike. Izogibati se moramo poceni, vendar nedovoljenemu prevozu. Dostavljeni material je treba odložiti v okolici bodoče zgradbe, tako da ne ovira nadaljnjega prevoza, saj bomo na ta način preprečili nepotrebna premeščanja. Cement mora biti shranjen pod streho ali pokrit, opeke zložene na vezavo, brez nevarnosti poškodb, pesek in gramoz pa ograjena z opeko (zaradi razsipanja). Gašenje apna je najbolje prepustiti strokovnjaku.
Po tem lahko »označimo« mesto objekta. To bo opravil mojster izvajalec. Določil bo točen položaj objekta na zemljišču, položaj vogalov in podatke o višinah. Z mesta, kjer bo objekt zgrajen, je treba odstraniti plevel in humus (za morebitno kasnejšo uporabo). Gradbišče mora biti ravno, da lahko mojster s pomočjo vrvice določi položaj temeljev. Širina rovov za temelje se označi s količki. Pri teh delih lahko sodelujemo tudi mi, pod nadzorom mojstra, kopanje rovov pa je povsem naše delo. Na rahlem terenu so potrebne opore, na trdnih tleh pa moramo rove izdelati natančno po danih merah, tako da obsekamo stranice sten. Izkopano zemljo poskusimo poravnati na kraju samem, 1-2 m od rova, vendar jo je najpogosteje treba prepeljati. Prevoz zemlje je najbolje rešiti kot povratni prevoz tovornjaka, ki dovaža gradbeni material. Po izkopu rovov je najbolje takoj začeti z izdelavo temeljev (da dež ne bi poškodoval rovov) (sl. 2).
POSNETEK 2
Izgradnja
Globina temelja mora biti v vsakem primeru najmanj 30 cm pod nivojem terena, pod mejo zmrzovanja. Najhitrejši in hkrati tudi najekonomičnejši temelj je t. i. »plavajoči kamen«, ki ga lahko po navodilih mojstra izdelamo tudi sami. Temelj iz opeke je zelo drag in ga lahko gradi samo strokovnjak. Na hribovitih območjih bo najbolj ustrezal temelj, zidan iz kamna. Po izdelavi temeljev zunanjih glavnih zidov je treba izdelati še temelje srednjih in pregradnih zidov.
Na podlagi prejšnjega smo s skrbnim delom že izdelali potrebne temelje. Za dobro izolacijo bo mojster položil dva sloja bitumenskih izolacijskih plošč 150, popolno zaprtje pa bodo zagotovili trije sloji vročega bitumna. Paziti je treba tudi na to, da je izolacija za 3–10 cm širša od zidu in da je pri stikih najmanj 15 cm preklopa. Vodoravna izolacija osnovnih zidov se mora povsod priključevati na vodoravne izolacije srednjih zidov in na izolacije pod tlakom. Mnogi zanemarjajo skrbno izolacijo, vendar je izolacija eden od osnovnih pogojev za uporabnost stavbe (sl. 3)
PODOBA 3
Začetek zunanjih glavnih zidov, notranjih glavnih zidov in predelnih zidov mora biti najmanj za 30, še bolje pa za 40 cm, nad nivojem okoliškega terena v bližini načrtovane ravni poda. Mojstru, ki vodi organizacijo del in t. i. natančna dela, lahko pri zidanju zelo pomagamo. Zato je priporočljivo, da zidanje, eno od operacij, ki zahteva veliko dela, dobro pripravimo ter podrobno in skrbno izdelamo načrt njegovega poteka.
Ne glede na to, kateri material uporabljamo za zidanje, opeke, votle opeke, bloke, proti zmrzali odporen lomljen kamen ali obdelan plemeniti kamen, bodo naslednja zlata pravila veljala za vsako zidavo.
- Ne prizadevajmo si, da bi vse opravili sami! Dobro kakovost zidave lahko zagotovi le usposobljena delovna sila. Če nismo izučenil zidarskega poklica, potem pomagajmo pri prenašanju opeke, dodajanju, mešanju in prenašanju malte, pri prenašanju odrov ipd. (sl. 4).
FOTOGRAFIJA 4
2. Potrebno nosilno širino zidu določi strokovnjak že pri projektiranju. Potrebna debelina za toplotno izolacijo je odvisna od materiala zidu, najmanjša vrednost te velikosti pa je glede na prevzem obremenitev predpisana z določili. Debeline zidov ne smemo za vsako ceno varčevati, ker bomo pozneje imeli večje stroške ogrevanja; poleg tega lahko na tankih zidovih nastajajo usedline vodne pare, kar je škodljivo za zdravje in uničuje barvo ter pohištvo. Za naše temperaturne razmere so zaželeni zidovi iz opeke širine 38 cm (brez ometa). Zidovi iz kamna morajo biti široki najmanj 50 cm (že tudi zaradi prevzema obremenitev). Obstajajo tudi razne druge kombinacije zidov, od katerih je najbolj znana kombinacija vzdolžno položenih votlih opek in pokončno postavljenih manjših opek. Debelina teh zidov je 33 cm, vendar zahteva skrbno izvedbo del. Dober zid je povsem navpičen in posamezni elementi v njem so položeni v vezavi. Pri zidovih iz opeke je treba posebej paziti tudi na to, da so vrste opeke enakomerno in vodoravno položene. Da bi se pri zidanju ohranile mere, je treba uporabljati klade, letve, vrvice, svinčnico in pogosto preverjati pravilnost zidanja (najmanj po 2-3 vrsti).
3. Vodoravne in navpične fuge (pri kamnu poševne) naj bodo približno 1 cm in te fuge je treba dobro zapolniti z malto. Kakovost malte določi strokovnjak; običajno se uporablja malta oznake H4 ali H6. Za zidanje stebrov in dimnikov je potrebna s cementom ojačana malta. Malto je treba zelo skrbno zmešati, da v njej ne bo grudic peska in apna. Za mešanje malte je treba uporabljati uležen apnenec in pesek brez gline, brez mulja in brez nečistoč.
4. Pri zidanju so nad višino približno 1 m potrebni že odri. Odre lahko izdelajo le za to usposobljeni delavci ali pa se izdelajo na podlagi navodil mojstra, material za odre pa mora biti popolnoma brezhiben z ustreznim podom. Na odre je treba namestiti dostopne deske z letvicami za preprečevanje drsenja. Zaboj za malto je treba napolniti tako, da med prevozom ne pride do razsipanja. Ker se pri zidanju porabi večja količina malte, je treba za vsakega zidarja pripraviti dva zaboja.
5. Na gradbišču ne smemo dopuščati nereda! Med delom in po njegovem zaključku je treba očistiti odre, da malta na podu ne bi vezala. Očistiti je treba tudi zabojnike za malto in pripraviti le toliko malte, kolikor se bo tisti dan porabilo. Pobraniti je treba padle opeke in očistiti teren od odpadkov, da bi sprostili transportne poti. Opeke je treba dostaviti in zložiti tako, da bodo zidarju pri roki, pri čemer je treba paziti, da se kup ne poruši in ne pade.
6. Učinek enega zidarja je vgradnja 800-1000 opek v osmih urah. Če je delo organizirano tako, da en delavec nanaša malto, drugi podaja opeke, tretji (mojster) polaga oziroma zida, ostali (člani družine) pa dovajajo material, je mogoče v osmih urah vgraditi tudi 7000 opek. Na ta način je mogoče glavne stene družinske stavbe dokončati v 4–5 dneh. Posebno pozornost je treba posvetiti pravilni izvedbi spojev zidov, vogalom, okvirjem odprtin, njihovemu skrbnemu prilagajanju in prilagajanju vezi.
7. Debeline predelnih zidov so lahko 6, 10, 12 in 25 cm (odvisno od zahtev konstrukcije in predelitve). Gradnjo predelnih zidov naj izvaja strokovnjak, ker je te zidove treba vključiti v utore glavnih zidov, predelne zidove iz blokov pa je treba opremiti tudi z ojačitvami. Upoštevajmo, da je debelina blokovnih zidov »vlažnih« prostorov (kopalnica, kuhinja) najmanj 10 cm, ker se bodo kasneje pri izdelavi potrebnih utorov zidovi iz 6 cm uničili.
8. In na koncu še nekaj besed o varovanju zdravja udeležencev pri gradnji družinske hiše. Na delovnem mestu je treba zagotoviti možnost umivanja, manjši prostor za shranjevanje in sušenje prepotenih delovnih oblek, olje za zaščito pred soncem (za sončenje) in mastno kremo za nego kože. Odrgnjene in od malte razjedene roke je treba skrbno oprati, rane razkužiti, žulje pa namazati. Proti pretiranemu vplivu sonca – zlasti tisti, ki niso vajeni težkega fizičnega dela – naj uporabljajo olje za sončenje, klobuk s širokimi krajci in lahko obleko. Otroke je treba odstraniti z gradbišča, z jame za gašenje apna. Takšna, za igro privlačna mesta je treba ograditi in urediti.
Klasičen gradbeni material, opeka je zelo pomembna, zato smo temu materialu namenili dve sliki, da bi prikazali njegove značilnosti, oz. »norme uporabe« (sl. 5 in sl. 6).
FOTOGRAFIJA 5
Številke v malih okvirih prikazujejo, koliko kosov opeke je potrebnih za 1 m2 stene različne debeline iz opeke različnih dimenzij. Tisti, ki gradijo sami, bodo zlahka izračunali površine sten načrtovanih prostorov. Izračun prostornine sten je že bolj zapleten in prav zato smo navedli razmerje med številom kosov in površino stene (izjemoma smo navedli tudi potrebno število opek za steber višine 1 m).
Pri določanju teh podatkov smo upoštevali tudi prostor, ki ga zavzema malta, in tam, kjer število kosov za 1 m2 ni bilo celo število, smo zaokrožili navzgor.
FOTOGRAFIJA 6
Gradbenike opozarjamo, da se potrebna količina opek na vogalih za medsebojno vezavo sten izpusti, če izračun izvajamo na osnovi notranjih površin. Zato je treba dolžino ene stene v sestavu povečati za vrednost debeline stene. Opeke, zložene v vrste, predstavljajo le kup materiala; šele z vezavo z malto bodo postale zid. Malta je mešanica gašenega apna, peska, vode in cementa gostote smetane.
Uporaba različnih vrst malt
Oznaka malte H4 - za manj obremenjene zidove.
Malta oznake H6 - za manj obremenjene temelje iz opeke in kamna, za dimnike, za pregradne zidove in za oboke.
Malta oznake H10 - za nosilne zidove debeline 25 cm in manj ter za stebre manjših osnov od 0,1 m2
Malta oznake H25 - za glavne stene prostora kleti zgradb.
Malta oznake H50 - za opečne stebre z ojačitvijo za primer »agresivnih« podzemnih voda.
Malta oznake Н80 - za primer »agresivnih« podzemnih voda.
Malta oznake H90 - za primer zelo »agresivnih« vod.
Poleg teh vidikov so seveda odločilne zahteve glede trdnosti.
Sestava posameznih vrst malt
H10: 1,00 m3 peska, 250 kg cementa znamke 300 ali 0,25 m3 apna
200 kg cementa znamke 400
Н25: 1,00 m3 peska, 350 kg cementa znamke 300 ali 0,10 m3 apna
300 kg cementa znamke 400
H4: 1,00 m3 peska 0,25 m3 apna
H4f/100h: 1,00 m3 peska 100 kg cem. marke 300 0,25 m3 apna
H4f/75n: 1,00 m3 peska 75 kg cem. marke 400 0,25 m3 apna
H4f/50 o: 1,00 m3 peska 50 kg cementa znamke 500 0,25 m3 apna
Н6: 1,00 m3 peska 175 kg cem. marke 300 ali 0,25 m3 apna
150 kg cem. znamke 400
VP/100h: 1,00 m3 peska 100 kg cem. marke 300 0,33 m3 apna
а/250 h: 1,00 m3 peska 250 kg cem. znamke 300 —–
o/225n: 1,00 m3 peska 225 kg cem. znamke 400 —–
Apno z grudicami ali nepremešano in nekakovostno gašeno apno bo povzročilo kraterje na zidu v obliki sledi zrn.
Nekaj vrst betona
Dobro je poznati značilnosti in nekaj vrst betona, pri čemer velja omeniti, da se trdnost glavnega veziva, cementa, povečuje z večanjem števil (200, 300, 400, 500). Oznaka betona od B50 do В500 pa označuje njegovo tlačno trdnost. Tukaj je nekaj vrst za »asortiment«:
В - 50: 1,20 m3 gramo šodre 150 kg cementa znamke 300 ali 110 kg cementa znamke 400
B - 70: 1,20 m3 gramoza 190 kg cementa znamke 300 ali 150 kg cementa znamke 400
B - 100: 1,20 m3 gramoza 250 kg cementa razreda 300 ali 200 kg cementa razreda 400
В - 140: 1,20 m3 gramoza 270 kg cementa znamke 300 ali 250 kg cementa znamke 400
B - 200: 1,30 m3 gramoza 278 kg cementa znamke 500
Če smo že bolje spoznali opeke in malto, omenimo tudi to, da se način vezave opeke s polaganjem vzdolž v smeri dolžine zidu imenuje vzdolžni sloj (sl. 7, 1 del). Obstaja tudi nasatični sloj (sl. 7, 3. del) in t. i. vojaški sloj (sl. 7, 4. del) v enoredni varianti.
Opeke se lahko po dolžini in prečno prepolovijo, vendar so pogosto potrebni kosi od 1/4 in 3/4-nega dela. Iz teh se oblikujejo stebri. Zelo pomembno je, da je zgornja plast opeke premaknjena za polovico v odnosu do plasti, ki leži pod njo. Ta vez zagotavlja trdnost zidu. Pomembno je tudi to, da je malta ne samo med posameznimi plastmi, ampak tudi med posameznimi opekami v plasti v bočni smeri (sl. 7, spodnji del).
ILUSTRACIJA 7
Na pripravljene plasti je treba z gladilko nanesti enakomeren in redek sloj malte debeline približno 1 cm, na ta sloj položiti opeke (3), na konce opek pa je treba prav tako nanesti malto (2). Položene opeke je treba z udarci najprej z zgornje strani spraviti na svoje mesto (4), nato pa tudi s strani (5) (z udarci po čelu, ki ni namazano z malto). Redeča malta bo pronicala tudi v navpične fuge in tako bo doseženo dobro vezanje.
Za prepolovitev opek je priročno označiti dolžino na ročaju kladiva, tako bomo zlahka označili mesto za rezanje polovice ali četrtine opeke. Na mestu reza je treba na obeh straneh opeke potegniti globljo črto in z udarjanjem po sredini dela, ki ga želimo odsekati, se opeka prelomi. Pri tem postopku je treba opeko držati v levi roki.
Za ometavanje je potrebno še več izkušenj kot za rezanje opeke. Izlivanje vsebine zidarske žlice na zid z enim samim gibom roke se bo težko naučil tisti, ki se redko ukvarja z zidarsko obrtjo. Zato je bolje, da se malta naloži na večjo gladilko in se nato, izhajajoč iz spodnjega roba zidu – pri čemer se gladilko drži vodoravno in pod kotom približno 20° glede na zid – z rahlim pritiskom na zid malta nanese na površino (slika 8).
FOTOGRAFIJA 8