Zelo priljubljene so vikend hišice, predvsem tiste, ki so izdelane iz lesa. Vendar je cena teh hišic zelo visoka. Visoke cene je mogoče ublažiti z izdelavo elementov po načelu »naredi sam«.
Izdelavo gradbenih elementov je treba začeti z dimenzioniranjem elementov. Pri tem je poleg lahkega rokovanja treba upoštevati tudi racionalno izrabo obstoječih materialov. Pomembno je tudi paziti, da lahko pri izdelavi en človek elemente premika, dva pa jih prevažata. Dimenzije morajo biti usklajene z gradbenim modulom 30 cm, tj. da so dimenzije celoštevilski večkratniki števila 30, kot npr. 1,20 m, 90 cm, 2,10 cm. To načelo velja tudi za vrata, okna ipd. Dela začnemo z izdelavo okvirjev elementov. Treba je sestaviti seznam potrebnega materiala z dimenzijami in podatke urediti v tabeli. Po možnosti je treba izdelati risbo čim večjega števila elementov v merilu 1:1. K dolžinskim dimenzijam je treba prišteti dolžine za vezanje in preklop. Navpične nosilce okvirnih elementov na robovih pritrdimo s coklami, srednje pa s kratkimi čepi (sl. 1).
FOTOGRAFIJA 1
Material okvirja je žagana jelovina, preseka 50x50 - 25x50 mm in dolžine, odvisno od trdnosti obložnega materiala in velikosti panelov. Glavni deli elementov stavbe so okvirji. Prečne letve imajo vlogo ojačitve, zato je njihova uporaba odvisna od trdnosti obložnega materiala in velikosti elementov. Te letve se montirajo s kratkimi čepi in lepljenjem, da ne bi oslabel glavni nosilec. Če je uporabljeni obložni material tanek, je treba izdelati tudi diagonalne ojačitve. Mesta oken in vrat je že pri montaži treba oblikovati z navpičnimi in vodoravnimi nosilci, pri čemer je treba upoštevati priključne mere.
Oplaščenje
Gotove okvirje lahko obložimo na štiri načine: zunaj z oblimi deskami, znotraj pa s ploščami iz lesnih vlaken, l zunaj in znotraj s ploščami iz lesnih vlaken; zunaj z lamperijo, znotraj pa s ploščami iz iverice in nazadnje kombinirano (z deskami, ploščami iz lesnih vlaken, ivericami in lamperijo). Iverico in storitveno razrezovanje po meri lahko naročite na strani Uslužno sečenje iverice
Kombinacija z deskami in ploščami. Za zunanjo oblogo je dober trgovski kakovostni razred okroglih desk. Deske se polagajo vodoravno, in sicer od spodaj navzgor, ter pritrdijo na okvir z žeblji. Robovi desk, ki pridejo eden ob drugega, se oblikujejo s preklopom ali v obliki skodle. Vedeti je treba, da so okrogle deske stablaste, tj. niso po vsej dolžini enako široke in da se zaradi lokastih oblik letnic zlahka deformirajo. Vzporedno obdelavo stranic desk je treba začeti na ožjem koncu. Obdelavo bočnih stranic za spoje desk lahko izvedemo s poševno postavljeno krožno žago (sl. 1).
Treba je paziti pri zabijanju žebljev, ker so deske na robovih tanke in hitro počijo. Ne priporočamo uporabe desk, s katerih ni odstranjeno lubje, čeprav jih je občasno mogoče dobiti tudi v trgovinah. Za notranje oblaganje je treba uporabljati plošče iz lesnih vlaken (lesonit).
Posamezne elemente stavbe je mogoče med seboj pritrditi s čepi, notranjimi in zunanjimi prekrivnimi letvami. Robove plošč je treba nadaljevati brez reže, na mestu spoja pa je treba na levo stran materiala prilepiti prekrivni trak iz istega materiala. Širina traku mora biti desetkrat večja od debeline.
Kombinacija plošča-plošča. Večletne izkušnje so dokazale trajnost plošče iz lesnih vlaken. Uporaba teh plošč je zelo raznolika in so bistveno cenejše od vezanih plošč. Vendar pa nikakor ne smemo pozabiti ojačitvenih reber, ki poleg tega, da ojačajo okvir, preprečujejo deformacijo plošče. Večjih delov ne smemo pustiti brez ojačitve, ker bo prej ali slej prišlo do deformacije, kar bo kvarilo videz ravne površine.
Plošče se pritrjujejo z lepljenjem. Predpogoj za dobro oprijemanje lepila je čista površina. Hrapavo stran plošče je treba na mestih lepljenja dodatno nahrapaviti z žično krtačo ali jekleno pločevino. Ne priporočamo pritrjevanja z žeblji, ker se lahko glava žeblja zaradi premikanja in deformacije plošče zrahlja in povzroči rjaste madeže. Pri lepljenju je treba, dokler lepilo veže, oblogo pritrditi z distančniki za žeblje, izdelanimi iz odpadkov plošč.
Sodobna lepila so zelo zanesljiva, vendar je po potrebi bolje uporabljati lesne vijake z bruniranimi ali s kadmijem obloženimi glavami, pa tudi medeninaste. (Bruniranje: vijak je treba segreti do spremembe barve in ga nato potopiti v olje; po izvleku iz olja ga nad žerjavico ali plinskim plamenom pustimo, da olje zgori. To ponavljamo toliko časa, dokler vijak v suhem stanju ne dobi sijajne črne barve. Pozor! To dejanje je zelo nevarno, saj lahko povzroči požar ali nezgode, zato se lahko izvaja samo v ustrezno opremljenih delavnicah).
Elementi, obloženi z lesonitnimi ploščami, se prav tako pritrjujejo z vložki. (Stopničasto oblikovanje obloge s temi ploščami je težko izvedljivo.) Če z zunanje strani pritrdimo močne preklopne letve z vijaki (60x25 mm), potem pri ravnih stikih notranjih sten ni potrebno še eno prekrivanje. Elementi se po premazu z lanenim firnežem barvajo, zunaj z oljno barvo, znotraj pa z lakom.
Kombinacija iverne plošče in lamberije. Za notranje oblaganje se uporabljajo plošče iz iverne plošče, za zunanje pa t. i. lamberija (obloga iz skobljanih in utorjenih jelovih desk) s posnetimi robovi na stiku.
Deske za oblaganje iz lamperije se polagajo neposredno ena ob drugo, pritrdijo se navpično pod material letev. Na priključnih mestih letve vstopajo ena v drugo in tako prekrivajo spoj. Tako z zunanje kot z notranje strani lesene površine ostanejo ravne, posebne letve za prekrivanje niso potrebne, edino zgoraj in spodaj so potrebne zaključne letve, ki so položene vodoravno in pritrjene z vijaki. Ta rešitev je najtrajnejša. Toplotna in zračna izolacija te rešitve ustreza opečnemu zidu debeline 12 cm. Zračni prostor okvirja dodatno poveča in izboljša učinek izolacije. Pri sestavljanju elementov se zadnja utorena letev namesti šele pri montaži, z zgornje strani, na svoje mesto.
Kombinirano rešitev. Ta rešitev je v resnici kombinacija do zdaj opisanih treh elementov. Severno in severozahodno stran stavbe, ki sta najbolj izpostavljeni vremenskim vplivom, je treba obložiti z ivernimi ploščami. Na teh straneh ne smemo postaviti vrat in oken. Da bi z notranje strani dobili ravne povezane površine elementov, jih je treba obložiti s ploščami iz lesnih vlaken. Na zunanjo stran, ki je obrnjena proti vrtu, ki je najbolj zaščiten in ga najbolj uporabljamo - kjer je večina odprtin (vrata, okna) - je treba namestiti opaž. Lahko pa tudi dekorativno in oblo desko.
Na ravne in povezane notranje površine zidu, kjer se postavlja pohištvo, je treba kot oblogo uporabiti vlakneno ploščo. Na notranji zid vhodnih vrat je najbolje namestiti lamperijo, saj se nanjo najlaže montirajo police, obešalniki ipd. Zelo >>elegantna<< in dekorativna rešitev je, če so obloge stranskih zidov gladke, obloge vhodnega in njemu nasprotnega zidu pa iz lamperije.
Prvi korak pri zaščiti izdelanih elementov je nanos osnovnega zaščitnega premaza iz segretega in razredčenega lanenega firneža. Premaz se nanaša le na površine, ki so bile predhodno očiščene prahu in umazanije ter obrušene. Osnovni premaz je lahko tudi kakšno mastno razredčilo. Segrevanje lahko varno izvedemo tako, da segrejemo eno čisto opeko in nekoliko stran od štedilnika na to opeko postavimo material za osnovni premaz v kakšni pločevinasti posodi.
Po popolnem sušenju je treba površine znova obrusiti in jih premazati z lakom (ali barvo za zunanjo površino v želenem tonu). Uporaba laka zaradi sijaja ni vedno ugodna, zlasti na notranjih ravnih stenskih površinah. Na lamperiji pa bo prav lak dosegel najbolj dekorativen učinek. Na ravno notranjo steno priporočamo uporabo barve v nežnem pastelnem tonu. Gladke stene je mogoče obložiti tudi s tapetami. Na površine lahko sami nalepimo tudi kakovostne samolepilne tapete.
Mehanizmi za zapiranje vrat in oken
Oblikovanje mest za vrata in okna smo že opisali. Položaj teh lahko določimo po želji. Mere nekaterih mehanizmov za zapiranje odprtin, ki jih je mogoče dobiti v trgovinah, so naslednje:
Višina: od 60 сm do 240 сm (stopenjsko po 30 cm)
Širina: od 60 cm do 180 cm (stopenjsko po 30 cm)
Prednost teh zapiral je v tem, da jih je mogoče zlahka vgraditi tudi v razmeroma tanke elemente. Po njihovem pritrjevanju in fiksiranju je treba namestiti le preklopne letve in že so pripravljeni za uporabo. Okna so enokrilna, vendar z dvojnim steklom. Vhodna vrata so z dvojnimi stenami in opremljena z opazovalnim okencem. Nekaj dimenzij vrat oziroma oken:
okno 60 х 120 cm
ležeče okno 120 x 60 cm
veliko okno 120 x 120 cm
Vhodna vrata 85х202,5 cm (s varnostno ključavnico, oblogo iz rjave vlaknene plošče na notranji strani, na zunanji strani pa z dekorativno oblogo iz borovega lesa, z opazovalnim okencem in dekorativno letvijo.)
Vrata za kopalnico, za kuhinjo in po potrebi za predsobo v dimenzijah od 60х202,5 cm (z oblogo iz vlaknene plošče, polna vrata z okvirjem.
Strešna konstrukcija
Za poenostavitev izdelave in povečanje trdnosti strešne konstrukcije iz jelovine ne priporočamo rešitev s čepi. Treba je razrezati kakovosten material na dolžine, ki ustrezajo razponu, izdelati potrebne utore in čepe ter jih na nasprotni strani od spoja povezati z žeblji in koščkom deske (gostih vlaken) ali z odrezki vlaknenih plošč (sl. 2) Nekaj žebljev mora biti skozi. Naklon strehe za salonit je 20-25°. Na stranske zidove in na strešno konstrukcijo je treba narediti utor 0,5 cm za pritrditev. Strešne nosilce med seboj pritrjujemo z letvami, ki hkrati služijo tudi za pritrditev salonita, na stranske zidove pa z kovinskimi ploščami. Po pokritju strehe je treba obložiti tudi spodnjo stran nadstreška.
POSNETEK 2
Strop
Za notranjo oblogo stropa priporočamo vlaknasto ploščo, za toplotno izolacijo pa tanko plast trstičja nad njo. Vlaknasto ploščo pritrdimo s spodnje strani z lesenimi vijaki, podstrešni prostor pa obložimo s plastjo trstičja debeline 5 cm. Trstičje je treba proti podstrešju obložiti s cementnim perlitnim ometom. (Po ometanju se stropa ne sme obremenjevati!) Po tem se lahko pristopi k oblaganju strehe. Pomembno! Leseno gradivo je treba impregnirati zaradi zaščite pred požarom in glivami.
Toplotna izolacija
Izolacija med notranjo in zunanjo steno lesenih hišic je običajno neki izolacijski material in zračni sloj. Takšne izolacije so enake izolaciji opečne stene debeline 25 cm. Izolacijska moč elementov, izdelanih po načelu »naredi sam«, ustreza opečni steni debeline 12 cm. To je mogoče še povečati s posebno izolacijo med oblognimi ploščami elementov (sl. 3 in 4).
PODOBA 3
FOTOGRAFIJA 4
Perlitni omet z mavcem - izdelan na mestu vgradnje - debeline 3 cm ustreza toplotni izolaciji opečne stene debeline 10 cm. Takšen omet se izdela tako, da se v 20 litrov redkega apnenega mleka zameša približno enaka količina perlitske moke in meša, dokler masa ne doseže gostote malte. Za utrjevanje je treba neposredno pred uporabo dodati 1,5 m poravnane lopatice mavca. Razmerje mešanja je potem dobro, če perlitni omet v suhem stanju pri udarcu zveni votlo, vendar je vanj še mogoče vtisniti prst. Če dodamo preveč mavca, se toplotna izolacija zmanjša. Kot polnila pridejo v poštev ostanki izolacijskih materialov, ostanki penastih materialov in ostanki plute. Razmerje mešanja je 1 : 1.
Ne glede na to, katero rešitev sprejmemo, je treba izolacijo nanesti na notranjo površino zunanjega zidu, saj »kosmata« površina zidu zagotavlja boljše pogoje oprijema in vezave. Izolacijski sloj je treba nanesti na ležeči element še pred namestitvijo notranje obloge. Paziti je treba, da ostanejo površine, na katere bo pozneje nalegala notranja obloga, čiste. Pripravljen izolacijski material je treba izliti iz vedra, ker se bo tako površina za lepljenje manj umazala. Material se poravna z gladilko. Polnitev vmesnega prostora do 100 % ni obvezna, lahko ostane tudi zračni sloj. Notranjo oblogo je mogoče namestiti na svoje mesto šele po popolnem sušenju izolacijskega materiala. Žeblje smemo zabijati šele, ko smo se prepričali, da je izolacijski material popolnoma vezan na nasprotni strani. Po izolaciji je mogoče elemente prevažati le v ležečem položaju (zunanja stran navzdol) (slika 3 in 4)
Pergola (nadstrešek)
Pergola je priljubljen prostor na vrtu z veliko sence in zraka. Izdelati jo je mogoče iz več vrst materialov. Estetskim zahtevam vrta najbolj ustreza kombinacija železa in desk. Tudi material stebrov je lahko različen: jeklena cev, cev iz eternita, naravni kamen ali les. Nosilce je mogoče izdelati iz lesa ali profilnega železa. Prečne letve so vedno izdelane iz lesa. Pergola, izdelana v celoti iz lesa, je zelo draga, poleg tega pa zaradi izdelave, spojev in vozlišč zahteva tudi določeno strokovno znanje. Treba jo je skrbno sestaviti, da se voda ne zbira na posameznih mestih in da ne pride do prezgodnjega trohnenja nosilne konstrukcije.
V nadaljevanju bomo opisali izdelavo pergole z železnimi nosilnimi elementi in lesenimi letvami (sl. 5)
FOTOGRAFIJA 5
Prvi korak je izdelava železne nosilne konstrukcije. Nosilni stebri se izdelajo iz U profilov 80 x 45 x 6 mm. Razdalja med nosilnimi stebri naj bo 60 cm. Pergole pa se pritrdijo z varjenimi profili, in sicer spodaj s ploščatim železom dimenzij 25 x 5 mm, zgoraj pa z U profilom dimenzij 80 х 6 mm. Pari stebrov naj bodo med seboj oddaljeni 3 m, število parov pa je odvisno od želene dolžine pergole. Zaradi lastne teže in pritiska vetra je treba nosilne stebre postaviti v skrbno izdelane betonske temelje oznake B 70, dimenzij 120 x 70 x 60cm. Višina stebrov nad nivojem terena naj bo 2,4 m, pod nivojem pa 0,6 m.
Nosilci, na katere se polagajo letve, so izdelani iz U profilov dimenzij 50 x 38 х 5 mm. Nanje je treba privariti dvojne L profile dimenzij 50 x 50 x 5 mm z medosnim razmakom 40 cm in medsebojno razdaljo para L profilov 45 mm. Ti pari L profilov nosijo zgornjo mrežo pergole, sestavljeno iz lesenih letev (po možnosti iz hrastovine) dimenzij 18 x 4,5 x 180 cm, ki je pritrjena v razmiku 40 cm z vijaki М8 x 100 z maticami. Železne dele je treba premazati z dvojnim osnovnim premazom iz minija, prekrivno črno barvo in lakom. Lesene površine je treba prav tako premazati z brezbarvnim lakom (za čolne).
Pergolo je mogoče postaviti na vrt ali nekje samostojno, lahko pa jo po potrebi postavimo tudi ob zgradbo. Položaj pergole je treba tako določiti, da lahko ob določenem delu dneva služi kot prostor za počitek v senci, ob drugem pa na soncu. Pomembno je tudi, da iz pergole zagotovimo pogled na najlepše dele vrta. Pergola na vrtu deluje kot vertikalni element in zato lahko tudi omejuje določene dele prostora. Pergola, ki je priključena na zgradbo, v resnici razširja in prevzema funkcije notranjih prostorov, saj se od pomladi do jeseni lahko uporablja skoraj za družinsko
dnevno sobo pod vedrim nebom.
Površino pod pergolo je priporočljivo obložiti s trdo oblogo iz kamnitih ali betonskih plošč. Pergola je namreč razvita oblika opore, ki se gradi za vzpenjavke in predstavlja senčen hodnik za počitek v zelenju.
Ognjišče na vrtu
Še posebej priljubljen kraj ob poletnih večerih v vrtovih počitniških hišic, pa tudi v večjih vrtovih mestnih družinskih stavb, je vrtno kurišče. Ker je mogoče zgraditi več vrst kurišč, bomo opisali nekaj izmed njih.
Ognjišče ob zidu (ob ograjnem zidu) se zgradi tako, da nadomešča teraso ograjo in predstavlja podporni zid iz naravnega kamna. Štedilnik se zgradi iz kamna ali po potrebi iz opeke, dimnik pa je treba izdelati iz jeklene pločevine debeline približno 1mm. Pločevino je treba zaradi zaščite pred rjo namazati z oljem in jo nad plamenom pustiti, da se olje zapeče. Višina dimnika mora biti večja od višine podpornega zidu, na obeh straneh pa moramo namestiti pločevine za preusmerjanje dima. Kamnito površino neposredno pod plamenom je treba tako zgraditi, da bo porozna, da bo omogočala pretok zraka tudi s spodnje strani. V površino nad plamenom je treba vgraditi kljuke za obešanje kotlička.
Podporni zid bomo bolje izkoristili in bo precej lepši, če na daljšem, prostem delu izvedemo odprtino za cvetje. Vendar pa je na tem mestu mogoče zgraditi tudi prostor za plamen ali pa z namestitvijo kakšnega ravnega kamna (če je preveč hrapav, ga je treba poravnati z betonom) dobimo del v obliki mize (sl. 6, 1. del).
FOTOGRAFIJA 6
To rešitev lahko uporabimo na mestih, povsem ločenih od stavbe, v povezavi s kamnito ograjo ali parkom.
Prosto ognjišče s kovinskimi deli
Osnovna konstrukcija prostega ognjišča s kovinskimi deli je stojalo iz L-profila dimenzij 30/30 mm. Na nosilno konstrukcijo - ki se sestavi z zakovicami, vijaki ali varjenjem - je treba namestiti ekshauster za odvajanje dimnih plinov iz jeklenih pločevin ali eternita. Nosilna konstrukcija, oziroma noge, se namestijo razprte v betonske bloke, ki se izdelajo na kraju samem, ali pa se naknadno položijo na zemljo. Paziti je treba, da plamen ne pride do eternita, ker bo počil. Kovinske pločevine je treba zaradi zaščite premazati z oljno barvo. Priporočljivo je, da se te pločevine pozimi odstranijo.
Na dnu nosilne konstrukcije je nameščena plamenska rešetka, nad njo pa žar za pečenje. Če v noge izvrtamo luknje na različnih višinah, bomo lahko nastavljali višino rešetke oziroma žara (sl. 7).
ILUSTRACIJA 7
Prosto kurišče iz vnaprej izdelanih elementov
Tovrstne elemente je najlažje izdelati iz betonskih elementov. Enostavnejše je mogoče izdelati in sestaviti iz kakršnih koli elementov, po možnosti iz poroznega betona s pepelko. Če so izdelani le začasno, je dovolj, da jih skrbno postavimo enega na drugega ali jih po potrebi povežemo z žico. Na zgornjo površino ognjišča – ki je brez pokrova in spominja na neko omaro – je treba namestiti gosto rešetko, s spodnje strani pa pustiti odprtino za zrak. Če želimo tudi žar, je treba na polovici višine ognjišča vgraditi še eno rešetko. V prvem primeru je ogenj nad rešetko, v drugem med dvema rešetkama, nad ognjem pa je žar. Seveda je na višini plamenske rešetke treba pustiti odprtino za dodajanje goriva. Z zmanjšanjem spodnje zračne odprtine je mogoče uravnavati zgorevanje (sl. 6, 2. del).
Priporočljivo je izdelati tudi poseben šablon za izdelavo elementov ognjišča. V te šablone se vlije žlindrni beton in po nabijanju se dobijo gotovi elementi. Z zlaganjem teh elementov preprosto enega na drugega je mogoče sestaviti prosto ognjišče.
In na koncu še nekaj nasvetov:
Nad kuriščem ne sme biti listavcev. V bližini kurišča ne smemo hraniti vnetljivih snovi. Prav tako se je treba oddaljiti od stavbe in gozda. Po kurjenju, preden zapustimo kurišče, je treba preveriti, ali je v prostoru zgorevanja še žerjavica, in šele če smo sprejeli vse varnostne ukrepe, smemo zapustiti kurišče. Drva, ki so ostala v prostoru zgorevanja, bodo zagotovo ostala suha do naslednjega kurjenja.
Ob ognjišču lahko izdelamo lepe sedeže in pot iz ploščic iz obarvanega betona. Sedež se lahko uporabi za manjše ognjišče (sl. 8).
FOTOGRAFIJA 8