Danes je Savo Kusić osredotočen na lesena okna, les-alu okna, okna po meri, vrata in prošnje za ponudbe. To besedilo ostane kot arhiv hišnih inštalacij in ni ponudba za projektiranje, izvedbo ali servis ogrevalnega sistema.
Centralno ali talno ogrevanje
Če je kotel nameščen bistveno nižje od grelnih teles (npr. v kleti), gre za sistem centralnega ogrevanja, če pa so grelna telesa in kotel v istem nivoju, gre za talno ogrevanje.
Za centralno ogrevanje sta na voljo dve cevovodni rešitvi. Katera bo uporabljena v danem primeru, je odvisno predvsem od karakterja objekta (stanovanja).
Sistem z nižjo porazdelitvijo
Pri gravitacijskem sistemu s spodnjo razporeditvijo so razdelilni vodi s toplo vodo, ki prihaja iz kotla, kot tudi zbirno-povratni vodi z ohlajeno in zbrano vodo iz radiatorja v kotel priključeni na radiatorje s spodnje strani (slika 1). Razdelilni in povratni vod proti najbolj oddaljenemu grelnemu elementu se enakomerno dvigujeta, tako da se pri polnjenju vodov ves zrak iztisne iz cevi. Kot nagiba nadmorske višine mora biti vsaj 3-5% (na tekoči meter 3-5 mm). Pri tem sistemu naj bo na vsakem posameznem priključku na radiatorju poleg regulacijskega ventila oz. zapiranje in ločen ventil ali pipa za izpust zraka. Pri polnjenju sistema je treba vse ventile odpreti posamezno, da omogočite uhajanje zraka iz vseh mest. V teh primerih je treba pod odzračevalne pipe postaviti večjo posodo (vedro) in pipo zapreti le, če voda pušča brez zraka.
V večjih obratih so odzračevalne ventile nadomestili tanki cevni odzračevalni vodi (3/8’’). Pri manjših obratih pa to ni potrebno, povzročalo bi le nepotrebno delo in stroške. Spodnja ureditev se lahko izvede predvsem tam, kjer se klet razprostira pod celotnim stanovanjem ali obstaja možnost izdelave kanalov za cevovode brez dvigovanja tal (na primer, ko je stavba v gradnji).
Ekspanzijska posoda (slika 1, d) je zelo pomemben dodatni element kurilne naprave. Ekspanzijska posoda je vedno najvišja točka naprave. Naloga ekspanzijske posode je, da sprejme odvečno vodo, ki nastane zaradi temperaturnega raztezanja pri segrevanju sistema, da to vodo vrne v sistem, ko se sistem ohlaja (ko se ne ogreva). To zagotavlja stalno polnjenje sistema. Poleg tega je naloga ekspanzijske posode tudi odvajanje odvečne vode iz sistema skozi preliv, ki nastane zaradi prenapolnjenosti. Prostornina ekspanzijske posode mora biti 0,06-0,07 mi del celotne prostornine naprave. Ker je ta vrsta izračuna dolga, lahko za osnovo izračuna vzamemo toplotno zmogljivost naprave, tj. za vsakih 1000 kcal/uro vzamemo 2-2,1 liter prostornine ekspanzijske posode. Na primer, za rastlino 15.000 kcal/uro lahko vzamemo 15 x 2 = 30 litrov. Pri sistemu z nižjo razporeditvijo je ekspanzijsko posodo priporočljivo postaviti v isti prostor z vodo (npr. kopalnica, WC, kuhinja), pod stropom. Na ta način niso potrebni ukrepi proti zmrzovanju, preliv pa je mogoče preprosto priključiti na kanalizacijo.
Top split sistem
Pri napravah z zgornjo razporeditvijo (sl. 1, b) ogrevana voda doseže podstrešne prostore, preko razdelilne cevi, ki je nameščena pod stropom ali preko vertikalnih tako imenovanih glavnih dvižnih vodov. Iz razdelilne cevi se voda po dvižnih vodih spusti do grelnih teles, iz grelnih teles pa se po zbirnih ceveh, ki se nahajajo pod grelnimi telesi, vrne v kotel. Pri tej rešitvi naj bi imele razdelilne cevi od najbolj oddaljenega kurilnega telesa do glavnega dvižnega voda enakomeren dvig, zbirne cevi pa enakomeren padec proti kotlu.
SLIKA 1
Raztezno posodo postavite na podstrešje in jo zaščitite pred zmrzovanjem. To lahko najenostavneje rešimo s papirnato prevleko in izolacijskim materialom med posodo in prevleko (suha žagovina, slama, krpe ipd.). Debelina izolacijskega sloja mora biti vsaj 15 cm. Prelivna cev je nameščena tako, da voda odteka preko strehe v žlebove.
Posebni odzračevalni ventili niso potrebni za naprave nadzemnih razdelilnikov. Pri polnjenju naprave voda potiska zrak pred seboj v ekspanzijski liniji. Sistem z zgornjim razvodom se običajno izvede tam, kjer pod stanovanjem ni kleti, težava pa je postavitev povratne vode na nivo tal. Horizontalnega razvoda nikakor ne smemo postaviti na strop (tudi če bi bila to z estetskega vidika najugodnejša rešitev), saj bi ga v tem primeru morali dobro toplotno izolirati, pa še tako bi imeli zelo velike toplotne izgube.
Talno ogrevanje
Talno ogrevanje (sl. 1, c) je posebna izvedba gravitacijskega toplovodnega ogrevanja z zgornjim razvodom, kjer so vse naprave, armature in tudi celotna naprava nameščeni v istem nivoju objekta. Kotel je običajno nameščen v enem prostoru stavbe (ki ga je običajno treba ogrevati) in v istem prostoru, pod stropom, je postavljena kondenzacijska posoda.
S primerjavo ogrevalnih sistemov lahko rečemo, da sistem z nižjo razvodom zahteva najmanj cevovodov in da ima ta sistem najpreprostejšo montažo. Njegova slabost je, da iz njega težje odstranimo zrak. Prednost sistema z zgornjim razvodom je, da pri hlajenju cevi ustvarjen učinek kroženja in zraka ni problem. Slabost tega sistema je, da je njegova montaža bolj zapletena in zahteva več materiala.
Izračun in dimenzioniranje cevovodov
Ko smo izbrali za nas najugodnejši sistem, lahko narišemo vezalno shemo. Priporočljivo je narediti diagram aksonometrično (ker je bolj pregleden) in uporabiti različne barve za toplovod in povratek. Vse spremembe smeri je treba označiti na risbi, tudi tako imenovane nivojske povezave in vsakemu delu zapisati pripadajočo dolžino. Za priključke radiatorjev je treba predvideti ventile, zaporne ventile pa samo tam, kjer je to potrebno.
V končni fazi projektiranja je potrebno določiti premere cevi za posamezne dele cevovoda. Za dimenzioniranje cevi je treba najprej ugotoviti silo kroženja toka, to je razpoložljivi tlak. Ta se, kot že omenjeno, dobi kot razlika specifičnih tež segrete (razvodne) in ohlajene (povratne) vode. Tlak se izračuna po formuli p = a x h, kjer je p razpoložljivi tlak v milimetrih vodnega stolpca, a - razlika specifičnih tež segrete in povratne vode v kp/m3; h - efektivna višina, razdalja med središčnico kotla in grelnim telesom v metrih (slika 2, a).
Prerez cevovoda se določi z izračunom. Zadoščati mora, da cirkulacijska sila (razpoložljivi tlak) premaguje izgube zaradi trenja v ceveh in zaradi menjave smeri ter da skozi grelne elemente preteče toliko vode na uro, da zagotovi izračunano potrebno toploto. Na primer, grelno telo, ki je zasnovano za oddajanje toplote 200 kcal/uro, mora prepustiti vsaj 100 litrov vode na uro.
SLIKA 2
Dimenzioniranje cevi, strokovnjaki uporabljajo tabele. Na sliki št. 2, b prikazuje shemo talnega ogrevanja družinske stavbe. Pri talnem ogrevanju je efektivna višina minimalna, razpoložljivi tlak pa se pridobi skoraj izključno zaradi hlajenja cevi. Pri tem nikoli ne smemo dimenzionirati do mejnih vrednosti, vedno moramo pustiti varnostno rezervo. Pri grelnih telesih, ki so bližje kotlu, je treba pustiti rezerve 10-15%, ker je manjša cirkulacija in s tem manjši dovod toplote.
Namestitev in testiranje sistema
Z izračunom dimenzij cevi smo zaključili projektiranje in imamo vse potrebne podatke za izdelavo naprave. Na njihovi osnovi lahko nabavimo potrebne cevi, fitinge, profile. (Nakup pocinkanih cevi bi samo po nepotrebnem povečal stroške.) Montaža cevovoda se lahko izvede na dva načina z varjenjem ali z uporabo navojnih sponk. Metoda varjenja je hitrejša in bolj estetska, vendar jo je težje rešiti na osnovi DIY. Varjenje zahteva stroj in ga lahko uporabljajo samo pooblaščene osebe. Poleg te zahteve mora imeti oseba, ki opravlja delo, izkušnje z delom na cevovodih.
Pri montaži cevovodov po postopku varjenja se za spremembo smeri cevi krive v vročem stanju. Cevi manjšega premera (do 1“) lahko z nekaj izkušnjami krivimo “na prazno”, cevi večjega premera pa krivimo tako, da jih predhodno napolnimo s peskom. Montaža bo hitrejša, če dobimo že upognjene dele za cevi večjega premera. Iz teh kosov lahko nato izdelamo druge elemente (npr. ločne povezave).
Pri montaži cevi z mufi se tako kot pri vodovodnih ceveh uporabljajo elementi iz nodularne litine. Elemente montiramo na običajen način z vstavljanjem namočene preje med tuljave. Zaradi navoja ta način sestavljanja zahteva več dela, a tudi manj strokovnega znanja.
Po montaži kotla in grelnih teles lahko začnemo z montažo cevovoda. Najprej je treba ventile postaviti na grelne elemente, da jih upoštevamo pri rezanju cevi. Ventili so pritrjeni na navojni priključek radiatorja z nizozemsko matico. Za vtičnice z nizozemsko matico in robom je treba uporabiti tesnila iz azbestne gume. Tesnila iz usnja in trdega papirja so nezadovoljiva, ker imajo kratko življenjsko dobo. Pred končno montažo je treba tesnilni obroč naoljiti. Ventili ne smejo biti nameščeni vzvratno, ker je njihov upor proti toku veliko večji. Po namestitvi ventila označite potrebne luknje v stenah in stropu ter jih izvrtajte. Paziti moramo na dimenzije teh odprtin, da jih med montažo ne razširimo.
Cevovod se mora začeti od priključka kotla in najprej namestiti glavni dvižni vod in razdelilne vode, nato pa iz njih priključiti grelne elemente. Enako je treba storiti z namestitvijo povratnih in zbiralnih vodov. Pri montaži s cevnimi maticami je treba razdelilnike ali zbirne cevi sestaviti po posameznih delih cevovoda, pri čemer so nameščeni tudi potrebni priključki. Za cevi, ki so vgrajene vodoravno, je potrebno z vodno tehtnico kontrolirati zahtevano velikost in smer naklona. Na vsakem mestu, kjer se pričakuje nastanek zračnih blazin, je treba namestiti odzračevalne ventile, vendar pazite, da je ventil na najvišji točki tega sektorja. Kjer cev prečka steno, je treba med montažo na cev namestiti objemko, to je kos cevi, ki je daljši od stene vsaj 10 mm in nekoliko večji v premeru od cevi (2-5 mm.) Tako cev ne bo poškodovala stene in ometa zaradi toplotnega raztezanja.
Vrte, ki so postavljene vodoravno, je treba pritrditi na vsako 2-3 m s kotnimi jeklenimi nosilci, daljše navpične črte pa z oklepaji. Pritrdilni elementi ne smejo biti preveč zategnjeni, da preprečite, da bi cev zrahljala opornike ali nosilce zaradi širitve. Po montaži še enkrat podrobno preverite celotno omrežje, priključke in priključke cevi za odkrivanje morebitnih napak.
Po vizualni kontroli se lahko izvede kontrola vode. Za regulacijo vode je treba odpreti vse radiatorske ventile. Na priključek za praznjenje in polnjenje, ki se nahaja v bližini kotla, priključimo vodovodno omrežje ali vodnjaško črpalko z gumijasto cevjo in napolnimo sistem z vodo. Po potrebi lahko sistem polnimo tudi skozi zračnik kondenzacijske posode (z vedrom), vendar je takšno polnjenje zelo utrujajoče in dolgotrajno, saj mora zrak zapustiti sistem proti toku dotekajoče vode.
Med polnjenjem je potrebno stalno spremljati sistem in če nekje začne puščati, takoj ustaviti polnjenje in nadaljevati po odpravi napake. Prav tako ne smemo pozabiti odpreti izpušnih ventilov (kjer so) med polnjenjem sistema. Sistem je napolnjen, ko voda izstopi iz kondenzacijske posode skozi preliv in ko izdelamo odzračevalne ventile, tako da voda neprekinjeno teče skozi njih. Če nikjer ne pušča, se lahko pripravimo na testno ogrevanje.
Poskusno ogrevanje in vzdrževanje
V kotlu najprej zakurimo ogenj tako, da v kurišče napolnimo časopisni papir (regulator vleka mora biti odprt). Na ta način bomo pregreli kotel in preverili vlek. Če je vse v redu, potem lahko peč redno kurimo. Za testno ogrevanje naj bodo po možnosti uporabljena drva, saj se bo rastlina tako najhitreje ogrela. Nekaj minut po vžigu bi morali začutiti pretok tople vode v ceveh, po 15-40 mminutah pa naj bi se, odvisno od velikosti naprave in intenzivnosti ogrevanja, segrel tudi povratni vod, kar pomeni, da je voda zaključila popolno kroženje.
Ko začne teči voda v vseh radiatorjih, je treba vodo segreti na temperaturo 90°C. Pri sistemu z nižjo porazdelitvijo je treba za nekaj sekund po vrsti odpreti vse izpušne ventile in to večkrat ponoviti med preskusnim ogrevanjem. Na ta način bomo dosegli, da bodo lahko plini, ki se zaradi temperature izločijo iz vode, prosto zapustili sistem. Ko smo se prepričali, da naprava deluje brezhibno, pustimo ogenj ugasniti in pustimo, da se rastlina ohladi, da lahko naredimo še piko na i. Najprej moramo popraviti stene, kjer smo izvrtali in nato pobarvati cevno omrežje. Barvanje opravite po čiščenju in razmaščevanju v treh slojih (glejte navodila pri nakupu posebne barve). Med nanosom posameznih slojev naj se mrežica suši vsaj 24 ur, tudi pred nanosom zadnjega sloja in več, saj je emajl na nitro osnovi in če osnovni sloj ni dovolj suh, se na njem delajo gube.
Voda naj bo segreta samo do stopnje, ki bo zagotavljala želeno temperaturo prostorov, ki jih ogrevamo. Temperatura vode je odvisna od zunanje temperature, temperaturo prostora pa uravnavamo s postopnim prilagajanjem radiatorskega ventila.
Nivo vode v ekspanzijski posodi je treba kontrolirati ali dopolnjevati vsaj enkrat na mesec. Vodo izpustimo iz sistema le v zelo upravičenih primerih.
To je zgodovinsko besedilo in navedene enote, formule, materiali in postopki niso projekt, izračun, navodilo za montažo ali zagon sodobnega sistema. Ne uporabljajte tesnilnih mas ali drugih izdelkov, ki vsebujejo azbest. Kotel, dimnik, dovod zraka, protipožarna zaščita in zaščita pred ogljikovim monoksidom, ekspanzija, varnostne naprave, tlak, temperatura, materiali, izpiranje in preizkusi morajo biti določeni in pregledani s strani pooblaščenega projektanta in izvajalca po veljavnih predpisih in navodilih proizvajalca. Nepravilno polnjenje, varjenje, sežiganje ali zapiranje sistema lahko povzroči požar, zastrupitev, opekline, puščanje ali nevarno povečanje tlaka.