Izolacija vlažnih zidov je zapletena, vendar pomembna in koristna kot sanacija. Preden se posvetimo izoliranju, spoznajmo osnovno zidarsko orodje. Žlica ali fangla služi za nanašanje materiala (sl.1, 1. del). Po možnosti izbirajmo čim manjšo fanglo, saj nenehno premikanje napolnjene fangle močno obremenjuje zapestje. Za razporejanje in poravnavanje malte služi mistrija (sl.1, 2. del).
Pri gladilki je zelo pomembno, da sredinska črta ročaja poteka skozi vrh gladilke. Pri izbiri gladilke imajo prednost manjše in z zaobljenim vrhom. Leseni gladilniki (perdaške) služijo za izravnavo malte (sl.1, 5. del). Gladilnikov moramo imeti v čim več dimenzijah, oz. velikostih. Pri izbiri zidarskega kladiva (sl.1, 4. del) je najbolje izbrati tistega z enim rezilom, saj je kladivo z dvema reziloma (kladivo-reznik) namenjeno posebnim delom, poleg tega pa je 1,5-krat težje od kladiva z enim rezilom, katerega teža je 0,7 kg. Pomembno orodje je tudi libela (sl.1, 6. del), ki naj bo čim večja, navpičnica (sl.1, 3. del), ki jo lahko izdelamo tudi sami, letve za merjenje, izravnavanje in kontrolo ter vrvica. Dolge letve lahko uporabimo tudi za izravnavo zidakov, in sicer tako, da letev postavimo ob vrsto položenih zidakov in z udarci po njej posamezne zidakе poravnamo v ravno linijo. Vrvica je potrebna kot vodilo za polaganje vrste zidakov, tako da jo na koncih zidu privežemo na dve letvi, pa tudi za preverjanje ravnine dokončanih zidov (sl.2). Kjer se vrvica odmika od zidu, je zid vdrt, kjer pa ga pritiska, je izbočen.
Poznejša izolacija vlažnih sten, katerih omet se že drobi in barva odpada, je, kot smo rekli, eno izmed opravil, ki povzročajo največ skrbi in ga je najtežje rešiti. Popolna rešitev tega problema je zelo dolgotrajna in jo je mogoče doseči le ob znatnih vlaganjih.
Preden začnemo naknadno izolacijo takšnih vlažnih zidov, se moramo prepričati, ali obstaja možnost, da se izolacija spelje pod raven tal objekta. Če ta možnost ne obstaja, če gre za objekt z betonskimi tlemi, brez kleti, je škoda začenjati delo, saj bo vlaga obšla novo izolacijo.
Za naknadno izolacijo so potrebna večja in skrbno izvedena zidarska dela, kar pomeni, da takšno delo zahteva določeno strokovnost (sl.3, 1. del). Najprej je treba zid odpreti na želeni liniji. Ta linija naj bo nad nivojem terena, vendar pod nivojem tlaka pritličja. Ko določimo ustrezno linijo, je treba z notranje in zunanje strani odbiti omet zidu in poiskati tako linijo, kjer so vrste opeke približno vodoravne. Paziti je treba, da se najdejo natančna mesta različnih električnih in drugih vodov v zidovih, da jih ne bi po nesreči poškodovali. Samonosne - nosilne stene in njihova podaljšanja je treba izolirati. Stranskih sten, ki so grajene na stropove, ni treba izolirati, tudi če so navidezno vlažne, saj lahko vlago dobijo le s stranske strani od nosilnih sten. Z izolacijo nosilnih sten bo vlaga zaradi naravnega sušenja iz teh stranskih sten izginila.
Odpiranje zidov
Odpiranje zidov začnemo z odstranjevanjem cigel nad izbrano linijo (sl.3, 2. del). Okoli začetne cigle zgoraj, spodaj in s strani postrgamo malto, nato pa s udarjanjem po cigli levo-desno in gor-dol ciglo zrahljamo in izvlečemo. Po odstranitvi prve cigle zelo lahko odstranimo tudi ostale. Da ne bi porušili nosilnosti zidov, smemo zid odpreti v dolžini ene do dveh cigel. Odpiranje zidu na večji dolžini je nevarno!
Odpiranje zidov, katerih širina je 1,5-2 cigle, npr. počitniška hišica, je razmeroma enostavno. Veliko težja naloga je odpiranje nosilnih zidov družinskih stavb, katerih širina znaša več cigel. Ko pri odpiranju zidov odstranimo cigle, je priporočljivo na njihovo mesto postaviti opore iz polovice in četrtine cigle, da ne pride do krušenja med delom in do poškodbe roke (sl.3, 4. del). Če smo zid uspeli popolnoma odpreti, poravnajmo sproščene površine osnovnih zidov in jih premažimo z debelo plastjo izolirne mase ali z UB-B-55 oziroma UB-B-65 bitumnom. Na tako pripravljeno podlago nato položimo izolacijske bitumenske trakove širine 15-40 cm, ki smo jih predhodno premazali z bitumnom. Trakove je treba položiti tako, da prekrivajo površino zidu. Po možnosti je treba uporabiti izolacijske trakove oznake (sl.3, 3. del). Nad tem je treba z precej zahtevnim delom položiti nove, popolnoma pravilne in nezamrzljive cigle v močno cementno malto in tako zazidati odprtino. Nad novo vrsto cigel in pod ciglami starega zidu je treba z železno palico zbiti malto, v katero lahko primešamo drobne ostanke cigle. Na ta način bomo, korak za korakom vzdolž glavnega zidu, lahko izvedli naknadno izolacijo zidu.
Namesto izbijanja, oziroma odpiranja, zidu na ta način lahko delamo tudi z žago, če je zid iz mehkega kamna ali če je debelina malte med zidovi velika in leži v vodoravni ravnini. V tem primeru na enem mestu prebijemo zid in skozi razširjeno odprtino potisnemo zidarsko žago. Z žago lahko hitreje odstranimo vrste opeke, seveda spet v majhnih kosih. Če odprtino, ki smo jo naredili z žago, nekoliko razširimo, bomo lahko neposredno vstavili tudi izolirni trak, ki je na obeh straneh namazan z bitumnom. Po popolni vezavi je treba nad bitumnom nabiti cementno malto. Eden od postopkov za izolacijo je elektroosmotski postopek.
Znano je, da vlaga prodira v zidove od temeljev navzgor po kapilarah. Temu prodiranju pomaga potencialna razlika med osnovo terena in spodnjimi deli zidov. Z vgradnjo izolirnih elektrod bo prodiranje vlage samodejno prenehalo.
Elektrode se vgrajujejo v zid nad nivojem terena in pod spodnjim nivojem poda za 15 cm. Izdelane so iz železnih palic - armirnega železa, premera 12-15 mm. Vstavljamo jih v luknje, izvrtane z vrtalnikom premera 2 cm, na medsebojni razdalji 40 cm. Elektrode nameščamo tako z notranje kot z zunanje strani, tako da so konci elektrod med seboj oddaljeni za 2-3 cm v središčni črti zidu. Po namestitvi elektrod je treba odprtine zapolniti s cementno malto. Konce elektrod, ki štrlijo iz zidu, je treba povezati z jekleno žico debeline 6-8 mm, jekleno žico pa z enim ploščatim železom dimenzije najmanj 60x60x8mm, ki je nameščeno pod nivojem terena. Iz estetskih razlogov je dobro jekleno žico, ki povezuje elektrode, vgraditi v zid. Elemente te instalacije povezujemo s spajkanjem ali varjenjem. Paziti je treba, da sistem elektrod in žice ne pride v stik z električnim omrežjem ali z ozemljitvenimi vodniki. Sistem elektrod je v nekaterih primerih treba na podlagi lokalnih meritev podpreti s priključitvijo na nizkonapetostni enosmerni tok.
Po izolaciji vlažne stene sledi ometavanje stene, kako se to naredi, pa lahko preberete v članku Popravilo in zamenjava ometa