V celovito ureditev stanovanja spada tudi zagotovitev ogrevanja. Centralno ogrevanje je najsodobnejša in najugodnejša rešitev. Če imamo v stanovanju takšno ogrevanje, nam preostane le vzdrževanje cevovodnega omrežja in ogrevalnih teles. In še nekaj - zaščita sten nad radiatorji pred črnimi madeži zgorelega prahu.
Za izračun potrebe po kurjavi ni dovolj poznati kalorične vrednosti kuriva, ker je ta izračun odvisen tudi od številnih drugih dejavnikov, kot je npr. smer vetrov, izolacijska moč zidov ipd. Izračun je zapleten (in ne daje najbolj natančnega rezultata), zato so v tabeli podani informativni podatki o potrebni toploti. Vedeti je treba tudi, da pri uporabi trdnih goriv toplotne izgube znašajo 20–50%, pri uporabi električne energije, tekočih goriv in plina pa 10 20%.
Na podlagi danih podatkov je mogoče oceniti tudi potrebne količine toplote za ogrevanje prostorov različnih površin in leg.
Ogrevanje na plin
Čeprav je ogrevanje na plin sodobno in poceni, pa vendar obstajajo številne nevarnosti pri ravnanju s plinskimi napravami in njihovi vgradnji. Seveda le tedaj, kadar teh nevarnosti ne poznamo dovolj ali pa se do njih obnašamo malomarno. Dobro je znano, da število poškodb ni največje na cestah in v tovarnah, temveč prav v gospodinjstvih. Med temi nezgodami jih večina nastane zaradi nestrokovne uporabe plina in plinskih naprav. Pravilo »naredi sam« pri plinu ni le nezaželeno, ampak je v večini primerov tudi strogo prepovedano! Vendar ta prepoved ne pomeni, da se domači mojster s tem »tabujem« sploh ne sme ukvarjati. Nasprotno, celo zaželeno je, da pozna tudi to področje, kjer je potrebna določena strokovnost. Tako bo lažje ocenil obstoječe nevarnosti in bo sposoben odločiti, do kod sme sam popravljati in vzdrževati plinsko inštalacijo.
lahko rušilno delovanje plina večkratno presega delovanje električnega toka, vendar plin ni tako zahrbten, ker je nevarnost pri njem lažje in hitreje opazna. Danes se uporabljajo tri vrste plina: plin iz mestnega omrežja, imenovan mestni ali svetilni plin, plin, ki se pridobiva iz zemlje in po cevovodih dovaja do porabnikov, zemeljski plin, in nazadnje propan-butan, ki se prevaža v jeklenih jeklenkah in se na kratko imenuje РВ–plin
Glavne značilnosti teh plinov so navedene v naslednji tabeli:
Plin Relativna specifična teža zraka Toplotna moč
(0 - 1) kilokalorij/m3
Mestni plin 0,64 3600 - 4000
Zemeljski plin 0,62 9000 - 9900
РВ - plin 1,89 27000 - 29300
Najpomembneje je, da se držimo naslednjih navodil: če zavohamo plin, JE STROGO PREPOVEDANO prižgati električno razsvetljavo, zanetiti ogenj, vstopiti v prostor v čevljih z žeblji, vključiti ali izključiti vtikač, vključiti ventilator! Jeklenk PB-plina ni dovoljeno uporabljati ali skladiščiti v prostorih, ki so pod nivojem terena ali ob vratih in oknih, saj se plina kasneje zaradi tega, ker je težji od zraka, ne da odstraniti niti s prezračevanjem. Če obstaja sum, da je plin nekje ušel, je treba sezuti čevlje in vstopiti v prostor ter previdno in počasi odpreti vrata in okna.
Sistematično je treba preverjati priključke cevovoda, gumijasto cev in priključke PB-plina ter delovanje ventilov. Noben od teh delov ne sme puščati plina. Preverjanje tesnosti s plamenom je SMRTNO NEVARNO in je zato PREPOVEDANO! Preverjanje lahko opravimo tako, da sumljive dele premažemo z močno milnico. Če nastajajo mehurčki, je to zanesljiv znak, da ta del pušča plin.
Zelo pomembno je, da je naš plinski štedilnik ves čas čist. Zažgana umazanija poleg tega, da kazi videz štedilnika, vpliva tudi na izgorevanje plina in lahko celo povzroči ugašanje plamena ter razpoke v dovodu. Najpomembnejši del plinskega štedilnika je gorilnik ali »cev«. Cev je pravzaprav Bunsenov gorilnik, ki deluje tako, da plin prepušča skozi majhno šobo, čeprav je tlak plina le nekoliko višji od okoliškega zračnega tlaka. Zaradi majhnega preseka šobe plin z veliko hitrostjo vstopa v mešalnik, ki ima ob strani več odprtin. Zaradi velike hitrosti toka plina se vsesava okoliški zrak, t. i. primarni zrak. (sl. 1, leva stran).
FOTOGRAFIJA 1
Skozi odprtine, ki se nahajajo na glavi cevi, zato že teče mešanica plina in zraka in tu ponovno vsesava (zdaj že sekundarni) zrak iz okolice. Zaradi tega dvojnega mešanja nastane Bunsenov plamen brez saj. Plamen gori z modrikasto barvo, skoraj ne daje svetlobe, njegovo jedro pa je izrazito zelene barve. Če je v mešanici preveč zraka, je gorenje nemirno, nastajajo saje, barva plamena pa je rumenkasta. Če je v mešanici preveč plina in je hitrost iztekanja velika, bo plin v prosti prostor izhajal hitreje, kot lahko gori, zato se bo »odtrgal« od glave cevi in plamen bo ugasnil. To je zelo nevarna situacija, ker tudi če je plamen ugasnjen, plin še naprej izhaja. Nič manj nevarna pa ni niti situacija, ko zaradi premajhne hitrosti iztekanja pride do povratka plamena v mešalnik in tam gori s pokanjem in manjšimi eksplozijami (sl.1, desna stran). Vzrok prevelike hitrosti iztekanja plina je lahko razširitev šobe ali povečan tlak, vzrok premajhne hitrosti pa zamašitev šobe ali zmanjšan tlak. Regulacija tlaka se izvaja s pomočjo reducirnega ventila in to delo je treba prepustiti strokovnjaku. Tudi zamenjavo razširjene šobe lahko izvede samo strokovnjak. Zamašeno šobo se lahko in sme očistiti z vrtanjem z mehko (bakreno) žico. Pri tem je treba paziti, da se odprtina šobe, katere premer znaša le nekaj stotink milimetra, ne razširi. V cevi sta nameščeni dve šobi. Zgornja šoba služi za normalno delovanje, spodnja pa za zmanjšani plamen. Dotok plina od voda do šobe poteka prek stožčastega ventila (sl. 2, zgornji del).
Na spodnjem delu gorilnika je vijak za nastavitev plamena. Z njim lahko do določene mere nastavljamo razdaljo med gorilnikom in spodnjim delom posode, vendar je treba paziti, da se s spremembo položaja gorilnika spremeni tudi medsebojni položaj med ohišjem ventila in gorilnikom, kar znatno vpliva na injekcijsko-sesalni učinek mešalnika. Z dvigom rešetke za gorenje je mogoče gorilnik zlahka pomakniti navzgor in odstraniti. Zamašene dele gorilnika, rešetko in pokrov je mogoče z močno krtačo očistiti saj in zažganih ostankov hrane. Po čiščenju je treba dele dobro oprati z detergentom in jih šele po popolnem sušenju vrniti na svoje mesto (sl. 2, sredina).
Pozimi je mogoče ogrevanje kuhinje rešiti s plamenom štedilnika. To je le navidez ugodno in ekonomično. Namreč, z izgorevanjem enega kubičnega metra plina nastane 600 gramov vode v prostoru v obliki vodne pare. Ta voda se nabira na pohištvu, teče po njem in ga umaže, poleg tega pa je škodljiva za zdravje. Poleg tega se bo v prostoru hitro porabil zrak, s tem pa tudi kisik. Pomanjkanje kisika lahko v manjši meri povzroči glavobol in lažje zastrupitve, pogosto pa se zgodi tudi to, da zmanjšana vsebnost kisika ni zadostna za gorenje, zato plamen ugasne, iztekanje plina pa se nadaljuje.
POSNETEK 2
V takšnih primerih so osebe v prostoru izpostavljene nevarnosti zastrupitve. Če v prostoru ni nikogar, lahko ob vstopu in vključitvi električne razsvetljave eksplodira celotna zgradba. Zato je treba ob odhodu iz stanovanja posebno pozornost nameniti temu, da se dovod plina brezpogojno zapre. Omeniti je treba, da se za večje naprave na plin uporabljajo t. i. gorilniki čistega plina. V nasprotju z Bunsenovimi gorilniki nimajo primarnega mešanja z zrakom, zato je barva plamena pri njih rumenkasta.
Konvekcijsko segrevanje
Za ogrevanje se pogosto uporablja plin. Na žalost so infraradiacijska grelna telesa zelo problematična, zato jih manj priporočamo, priporočamo pa konvekcijsko ogrevanje. (Konvekcija – kroženje toplega zraka). Prednost te plinske peči je v tem, da se zrak, potreben za zgorevanje, in produkti zgorevanja dovajajo od zunaj, zgoreli plini pa se odvajajo iz prostora. Zato peč ne potrebuje dimnika, temveč je potreben en prost zid prostora, ki je v stiku z zunanjim zrakom, saj je konvektor mogoče namestiti le na takšen zid.
Toplota, ki nastaja v plinskem konvektorju, se oddaja okoliškemu zraku s pomočjo mehanizma ohišja peči, zrak pa zaradi vpliva toplote krožno giblje. Najprimerneje je konvektor postaviti pod okno, ker na tem mestu v prostor vstopa hladen zrak in je zato tudi učinek ogrevanja največji. Neposredni toplotni učinek konvektorja s sevanjem je razmeroma majhen.
Prostor zgorevanja plinskega konvektorja je popolnoma zaprt (kar pomeni, da je neodvisen od zraka v prostoru), potreben zrak za zgorevanje se dovaja od zunaj, produkti zgorevanja pa izhajajo skozi dvojno cev v prosti prostor. Povratni tok je nemogoč, ker dimni plini izhajajo, zrak pa vstopa pod enakim tlakom, oziroma proces poteka v prostoru enakega tlaka. Na ta način je vnaprej zagotovljen dober prepih s toploto produktov zgorevanja (sl. 2, spodaj desno).
Ventil plinskega konvektorja je mogoče regulirati, naprava pa je opremljena s t. i. varovalom ob pomanjkanju plina, metuljnim gorilnikom in vžigalnim varovalom plamena. Zgornji del ohišja plinskega konvektorja ima običajno odprtino. Izkoristek konvektorja je zelo ugoden in znaša približno 80 - 85%, zato se lahko uporablja tudi za ogrevanje večjih prostorov (30-40 m2). V enem prostoru je po potrebi mogoče namestiti tudi več konvektorjev. Na blokovnih ali panelnih elementih stavb novih naselij so že pri izdelavi teh elementov predvidene odprtine za konvektor. Tudi to kaže, da je ogrevanje s konvektorjem sodobno ogrevanje.
Pogoj za namestitev konvektorja je ustrezno gradbeno dovoljenje, montažo pa lahko izvaja samo za to usposobljeno podjetje ali obrtnik.
Moramo povedati tudi, da plinsko ogrevanje prekomerno porablja kisik v prostoru. Če ni zagotovljeno ustrezno prezračevanje, bo zaradi pomanjkanja kisika plamen ugasnil, strupen plin pa bo še naprej izhajal v prostor. (Pri novejših aparatih so že vgrajeni regulacijski ventili, ki ob ugašanju plamena zaprejo dovod plina).
Gotovo je, da ogrevanje z električno energijo zagotavlja največje udobje, vendar je tudi najdražje. Električni grelniki z 220 V in 0,5 do 10 kW se smejo uporabljati samo strogo po predpisih. Postavitev (montaža) in vzdrževanje teh naprav sta izključno delo strokovnjakov. Poleg tega, da se sodobne metode ogrevanja vse bolj uporabljajo, se v gospodinjstvih še vedno najpogosteje uporablja konvencionalni način ogrevanja s pečmi. Sem spadajo tudi peči na kurilno olje, saj se od peči na premog razlikujejo le v tem, da se manj pogosto in na drugačen način kurijo.
Za ekonomično ogrevanje je treba poznati toplotno moč posameznih goriv, potrebno količino zraka za zgorevanje ter potreben prostor za skladiščenje goriva. O teh veličinah podaja podatke naslednja naša tabela. Pri analizi teh podatkov je mogoče sklepati tudi, da je »drago gorivo cenejše«.
