V popolno ureditev stanovanja spada tudi zagotovitev ogrevanja. Centralno ogrevanje je najsodobnejša in najugodnejša rešitev. Če imamo v stanovanju takšno ogrevanje, nam preostane le še vzdrževanje cevovodnega omrežja in grelnih teles. In še nekaj – zaščita sten nad radiatorji pred črnimi madeži zaradi zgorelega prahu.
Za izračun potrebne količine ogrevanja ni dovolj vedeti kalorično vrednost sredstva za kurjavo, saj je ta izračun odvisen tudi od mnogih drugih dejavnikov, kot so npr. smer vetrov, izolacijska moč zidov ipd. Izračun je zapleten (in ne daje najbolj natančnega rezultata), zato so v tabeli navedeni informativni podatki o potrebni toploti. Treba je še vedeti, da pri uporabi trdnih goriv toplotne izgube znašajo 20–50%, pri uporabi električne energije, tekočih goriv in plina pa 10 20%.
Na podlagi navedenih podatkov je mogoče oceniti tudi potrebne količine toplote za ogrevanje prostorov različnih površin in leg.
Ogrevanje na plin
Čeprav je ogrevanje na plin sodobno in poceni, pri ravnanju z napravami na plin in njihovi namestitvi vendarle obstajajo številne nevarnosti. Seveda le tedaj, če teh nevarnosti ne poznamo dovolj ali če smo do njih malomarni. Dobro je znano, da število poškodb ni največje na cestah in v tovarnah, temveč prav v gospodinjstvih. Med temi nezgodami večina nastane zaradi nestrokovne uporabe plina in naprav na plin. Pravilo »naredi sam« pri plinu ni le nezaželeno, ampak je v večini primerov tudi strogo prepovedano! Ta prepoved pa ne pomeni, da se mojster v hiši s tem »tabujem« sploh ne sme ukvarjati. Nasprotno, celo priporočljivo je, da pozna tudi to področje, kjer je potrebna določena strokovnost. Tako bo lažje ocenil obstoječe nevarnosti in bo lahko presodil, do kod sme sam popravljati in vzdrževati plinsko napeljavo.
Lahko rušilno delovanje plina večkratno presega delovanje električnega toka, vendar plin ni tako zahrbten, ker je nevarnost zaradi njega lažje in hitreje opazna. Danes so v uporabi tri vrste plina: plin iz mestnega omrežja, imenovan mestni ali svetilni plin, plin, ki ga pridobivamo iz zemlje in po cevovodih dovajamo do porabnikov, zemeljski plin, in nazadnje propan-butan, ki se prevaža v jeklenkah in se skrajšano imenuje РВ–plin
Glavne značilnosti teh plinov so navedene v naslednji tabeli:
Plin Relativna specifična teža zraka Toplotna moč
(0 - 1) kilokalórií/m3
Mestský plyn 0,64 3600 - 4000
Zemeljski plin 0,62 9000 - 9900
RV - plin 1,89 27000 - 29300
Najpomembneje je, da se držimo naslednjih navodil: če začutimo vonj po plinu, JE STROGO PREPOVEDANO vklopiti električno razsvetljavo, prižgati ogenj, vstopiti v prostor z obutvijo, ki ima kljince, vklopiti ali izklopiti vtič, vklopiti ventilator! Jeklenih jeklenk PB-plina je prepovedano uporabljati ali skladiščiti v prostorih, ki so pod nivojem terena ali ob vratih in oknih, ker plina kasneje zaradi tega, ker je težji od zraka, ni mogoče odstraniti niti s prezračevanjem. Če obstaja sum, da je plin nekje iztekel, je treba sezuti čevlje in vstopiti v prostor, previdno in počasi odpreti vrata in okna.
Sistematično je treba kontrolirati priključke cevovoda, gumijasto cev in priključke PB-plina, pa tudi delovanje ventilov. Nobeden od teh delov ne sme puščati plina. Preverjanje tesnosti s plamenom je SMRTNO NEVARNO in zato PREPOVEDANO! Nadzor lahko opravimo tako, da sumljive dele namažemo z močno milnico. Če nastajajo mehurčki, je to zanesljiv znak, da ta del pušča plin.
Še posebej pomembno je, da je naša plinska peč stalno čista. Zažgane nečistoče poleg tega, da kazijo estetski videz peči, vplivajo tudi na izgorevanje plina in lahko celo povzročijo ugašanje plamena ter razpoke v dovodu. Najpomembnejši del plinske peči je gorilnik oziroma »cevka«. Cevka je v resnici Bunsenov gorilnik, ki deluje tako, da prepušča plin skozi majhno šobo, čeprav je tlak plina le nekoliko večji od okoliškega zračnega tlaka. Zaradi majhnega preseka šobe plin z veliko hitrostjo vstopa v mešalnik, ki ima ob strani več odprtin. Zaradi velike hitrosti toka plina se vsesava okoliški zrak, t. i. primarni zrak. (sl. 1, leva stran).
OBRÁZOK 1
Cez otvory, ktoré sa nachádzajú na hlave trubice, teda prúdi už zmes plynu a vzduchu a tu sa z okolia opäť nasáva (už sekundárny) vzduch. V dôsledku tohto dvojitého miešania vzniká Bunsenov plameň bez sadzí. Plameň horí modrastou farbou, pričom takmer vôbec nevydáva svetlo a jeho jadro je výrazne zelenej farby. Ak je v zmesi veľa vzduchu, horenie je nepokojné, je tam sadza a farba plameňa je žltkastá. Ak je v zmesi veľa plynu a rýchlosť výtoku veľká, potom bude plyn vychádzať do voľného priestoru rýchlejšie, než je možnosť horenia, takže sa „odtrhne“ od hlavy trubice a plameň zhasne. Toto je veľmi nebezpečná situácia, pretože aj keď je plameň zhasnutý, plyn ďalej uniká. Nemenej nebezpečná je však aj situácia, keď v dôsledku príliš malej rýchlosti výtoku nastane spätný náraz plameňa do miešača a tam horí so zapraskaním a menšími výbuchmi (obr. 1, pravá strana). Príčinou príliš veľkej rýchlosti výtoku plynu môže byť rozšírenie dýzy alebo zvýšený tlak, a príliš malej rýchlosti - upchatie dýzy alebo znížený tlak. Regulácia tlaku sa vykonáva pomocou redukčného ventilu a túto prácu treba zveriť odborníkovi. Výmenu rozšírenej dýzy môže tiež vykonať len odborník. Upchatú dýzu možno i smie vyčistiť prepichovaním mäkkým (medeným) drôtom. Pritom treba dbať na to, aby sa ne rozšíril otvor dýzy, ktorého priemer je len niekoľko stotín milimetra. V trubici sú umiestnené dve dýzy. Horná dýza slúži na normálnu prevádzku a dolná na zmenšený plameň. Prívod plynu od potrubia k dýze sa uskutočňuje cez kužeľový ventil (obr. 2, horná časť).
Na dolnej časti trúbky sa nachádza skrutka na nastavenie plameňa. ňou môžeme do určitej miery nastavovať vzdialenosť medzi horákom a spodnou časťou nádoby, treba však dbať na to, že zmenou polohy trúbky sa mení aj vzájomná poloha medzi telesom ventilu a trúbkou, čo výrazne ovplyvňuje injekčno-odsávací účinok miešača. Zdvihnutím spaľovacej mriežky možno trúbku ľahko posunúť nahor a vybrať ju. Upchaté časti trúbky, mriežku a kryt možno silnou kefou očistiť od sadzí a prihorených zvyškov jedla. Po vyčistení častí ich treba dobre umyť umývacím prostriedkom a až po úplnom vyschnutí vrátiť na miesto (obr. 2, stred).
Pozimi lahko ogrevanje kuhinje rešimo s plamenom štedilnika. To je le navidez ugodno in ekonomično. Namreč, pri zgorevanju enega kubičnega metra plina nastane 600 gramov vode v prostoru v obliki vodne pare. Ta voda se nabira na pohištvu, teče po njem in ga umaže, poleg tega pa je škodljiva za zdravje. Poleg tega se bo v prostoru hitro porabil zrak in s tem tudi kisik. Pomanjkanje kisika lahko v manjši meri povzroči glavobol in lažje zastrupitev, pogosto pa se zgodi tudi to, da zmanjšana vsebnost kisika ni dovolj za zgorevanje, zato plamen ugasne, uhajanje plina pa se nadaljuje.
OBRÁZOK 2
V takih primerih so osebe v prostoru izpostavljene nevarnosti zastrupitve. Če v prostoru ni nikogar, lahko ob vstopu in ob vključitvi električne razsvetljave eksplodira cela zgradba. Zato je treba pri odhodu iz stanovanja posebno pozornost nameniti temu, da se dovod plina brezpogojno zapre. Omeniti je treba, da se za večje plinske naprave uporabljajo t. i. gorilniki čistega plina. Za razliko od Bunsenovih gorilnikov nimajo primarnega mešanja z zrakom, zato je barva plamena v njih rumenkasta.
Konvekčné zohrievanie
Pogosto se za ogrevanje uporablja plin. Na žalost so infrardeča grelna telesa zelo problematična in jih zato manj priporočamo, priporočamo pa konvekcijsko ogrevanje. (Konvekcija – kroženje toplega zraka). Prednost te plinske peči je v tem, da se zrak, potreben za zgorevanje, in produkti zgorevanja dovajajo od zunaj, zgoreli plini pa odvajajo iz prostora. Zato peč ne potrebuje dimnika, temveč je potreben en prost zid prostora, ki je v stiku z zunanjim zrakom, ker je konvektor mogoče namestiti samo na takšen zid.
Toplota, ki nastaja v plinskem konvektorju, se okoliškemu zraku predaja s pomočjo mehanizma ohišja peči, zrak pa zaradi vpliva toplote krožno kroži. Najprimerneje je konvektor postaviti pod okno, ker na tem mestu v prostor vstopa hladen zrak in je zato tudi učinek ogrevanja največji. Neposredni toplotni učinek konvektorja s sevanjem je razmeroma majhen.
Zgorevalni prostor plinskega konvektorja je popolnoma zaprt, (kar pomeni, da je neodvisen od zraka v prostoru), potreben zrak za zgorevanje se dovaja od zunaj, produkti zgorevanja pa izhajajo skozi dvojno cev v prosti prostor. Povratni tok je nemogoč, ker dimni plini izhajajo, zrak pa vstopa pod enakim tlakom, oziroma proces poteka v prostoru enakega tlaka. Na ta način je vnaprej zagotovljen dober prepih z izkoriščanjem toplote produktov zgorevanja (sl. 2, spodaj desno).
Ventil plinskega konvektorja je mogoče regulirati in naprava je opremljena s t. i. varovalom za pomanjkanje plina, metuljnim gorilnikom in varovalom plamena za vžig. Zgornji del plašča plinskega konvektorja ima navadno odprtino. Izkoristek konvektorja je zelo ugoden in znaša približno 80 - 85%, zato se lahko uporablja tudi za ogrevanje večjih prostorov (30-40 m2). V enem prostoru je po potrebi mogoče namestiti tudi več konvektorjev. Na blokovnih ali panelnih elementih stavb novih naselij se že pri izdelavi teh elementov izdelajo odprtine za konvektor. Tudi to kaže, da je ogrevanje s konvektorjem sodobno ogrevanje.
Predpokladom na inštaláciu konvektora je príslušné stavebné povolenie a montáž môže vykonávať iba na to spôsobilý podnik alebo remeselník.
Treba tiež povedať, že vykurovanie plynom nadmerne spotrebúva kyslík v miestnosti. Ak nie je zabezpečené riadne vetranie, v dôsledku nedostatku kyslíka plameň zhasne a jedovatý plyn bude aj naďalej unikať do miestnosti. (Na novších prístrojoch sa už zabudovávajú regulačné ventily, ktoré pri zhasnutí plameňa uzavrú prívod plynu).
Gotovo je, da ogrevanje z električno energijo zagotavlja največje udobje, vendar je tudi najdražje. Električna grelna telesa od 220 V in 0,5 do 10 kW se smejo uporabljati le strogo v skladu s predpisi. Namestitev (montaža) in vzdrževanje teh naprav je izključno delo strokovnjakov. Čeprav se sodobne metode ogrevanja vse bolj in bolj uporabljajo, se v gospodinjstvih še vedno največ uporablja konvencionalni način ogrevanja s pečmi. Sem spadajo tudi peči na kurilno olje, saj se od premogovnih peči razlikujejo le toliko, da se redkeje in na drugačen način kurijo.
Pre hospodárne vykurovanie je potrebné poznať výhrevnosť jednotlivých palív, potrebné množstvo vzduchu na spaľovanie, ako aj potrebný priestor na uskladnenie paliva. O týchto veličinách poskytuje údaje nasledujúca naša tabuľka. Pri analýze týchto údajov možno dospieť aj k záveru, že »drahé palivo je lacnejšie«.
