Varnostna opomba: To je arhivirano izobraževalno besedilo iz 2017. letnik, in ne navodilo za samostojno izvedbo elektro del. Električne instalacije in popravila je treba zaupati usposobljenemu električarju v skladu z veljavnimi predpisi in stanjem specifične instalacije.
Zakaj električni tok zahteva posebno previdnost
Ko potujemo z letalom, smo zelo navdušeni, ko prečkamo cesto, smo zelo previdni, v globoki vodi bolj pravilno plavamo, pogosto pa smo neprevidni, ko delamo z električnim tokom, ki je veliko bolj nevaren kot karkoli drugega. Malomarnost verjetno izhaja iz dejstva, da je elektrika postala naš vsakodnevni spremljevalec in si življenja brez nje težko predstavljamo.
Vendar je električni tok nevaren za življenje, zato moramo biti pri delu v bližini še posebej previdni. Življenjsko nevarna so že tako imenovana nizkonapetostna omrežja (110 - 220 - 380 V), kaj šele daljnovodne napetosti več deset tisoč voltov. Na posebej nevarnih mestih se uporabljajo napetosti 42 V, vendar tudi ta napetost lahko povzroči električni udar, napetosti nad 50 V pa ga bodo zagotovo povzročile. Električni udari naprav, ki delujejo na baterije s tako imenovanimi mikronapetostmi, so že manj nevarni, a tudi tu morate biti previdni, saj imajo lahko nekatere od teh naprav (npr. svetilka šotorske svetilke) transformirano visoko življenjsko nevarno napetost.
Napetost, tok in moč
Iz navedenega bi lahko sklepali, da je življenjska nevarnost z električnim tokom odvisna samo od napetosti. Vendar ima poleg napetosti pomemben vpliv tok, ki je izražen v amperih (oznaka A). Zmnožek teh dveh količin daje moč (učinek) električnega toka, ki je izražena v vatih (oznaka W). Velikost napetosti, volt, (oznaka V) je označena na vsaki žarnici in vsaki električni napravi. Simbol za moč toka, amper (A), je manj pogost. To velikost običajno označuje varovalka, kar pomeni, da se ob prekoračitvi njene vrednosti tali žička varovalke in samodejno prekine dovod električnega toka. Oznako moči v vatih srečamo pogosteje: najdemo jo na električnih napravah in označuje, koliko moči naprava »prejme«, torej koliko vatov ima.
Če poznamo dva od teh treh podatkov, lahko tretjega zlahka izračunamo z uporabo preproste formule V x A = W, iz katere je A = W / V ali V = W / A
Napetost, označeno z volti (V), lahko primerjamo s tlakom v vodovodnem omrežju, tok, označen z amperi (A), pa s količino vode, ki izteče iz omrežja v eni sekundi, kar je odvisno od tlaka v omrežju in pretočnosti pipe. Prepustnost tukaj določa tisti del omrežja in križišča, ki ima najmanjšo prepustnost in največji upor. Izhodno moč ali moč, izraženo v vatih, lahko primerjamo z energijo vode, ki teče iz pipe z zmožnostjo opravljanja dela, npr. za obračanje vodnega kroga (slika 1).
Primerjava napetosti, toka in moči s tlakom, pretokom in zmogljivostjo vode.
En primer: kuhalna plošča 220V in moč enega kilovata (1000 vat) deluje s tokom 1000: 220 = 4,5 amperov.
Če je naše omrežje zaščiteno z ampersko varovalko 6, se bo ob vklopu drugega vatnega porabnika 500 (npr. električni likalnik) varovalka stopila in ostali bomo brez elektrike.
Varovalke in zaščita pred preobremenitvijo
Če smo že pri varovalkah, je to priložnost, da jih podrobneje spoznamo. Varovalke ščitijo gospodinjske aparate in druge omrežne napeljave v stanovanju ter vode v stenah pred preobremenitvijo, pred učinki kratkih stikov in zagotavljajo zaščito pred napetostjo dotika.
Do preobremenitve lahko pride, če obstoječe omrežje stanovanja obremenimo z novimi gospodinjskimi električnimi aparati in jih hkrati uporabljamo, lahko pa tudi, če se na primer v pralnem stroju, katerega obremenitev v normalnih okoliščinah podpira omrežje, zatakne perilo in se motor ustavi. V takšnih primerih motor “potegne” nekajkrat več toka iz omrežja od nazivnega. Pogosto pride do preobremenitve, ker hkrati uporabljamo vse kuhalne plošče in celo pečico električnega štedilnika, česar pa tudi obstoječe omrežje ne zmore. Povsem druge narave je »kratek stik«, ki običajno nastane, ko pride do kovinskega spoja vodnikov pod različnimi napetostmi, največkrat zaradi okvare izolacije (če se na primer z vročim likalnikom po nesreči dotaknemo izolacije priključnega kabla).
Princip delovanja taljivih varovalk je naslednji: v tokovni tokokrog, ki ga ščitimo, vključimo en tak vodnik, katerega presek omogoča prehajanje le dovoljenega toka in ki se tali pod vplivom koncentrirane toplote močnejšega toka. Za enostavno in neškodljivo menjavo zaščitnega vodnika ter enostavno priključitev na omrežje so uporabljene varovalke. Varovalke so sestavljene iz štirih delov - baze (baze), kalibriranega obroča, kapice (glave) z navojem in vložka (slika 2).
Deli taljive varovalke.
Osnova in pokrov z navojem ne potrebujeta razlage. Kalibriran prstan je izdelan iz porcelana ali umetnega materiala in v montiranem stanju nalega na spodnji del podnožja. Odprtina na sredini kalibriranega obroča zagotavlja, da tokokrog sklene samo taljivi vložek, ki gre skozi to odprtino. Zgornja površina kalibriranega obroča je obarvana in ta barva mora biti enaka barvi plošče s taljivim vložkom. Dovoljena je tudi uporaba vložka druge barve, pod pogojem, da votlina kalibriranega obroča ne preprečuje vstavitve vložka, tj. da se vložek topi pri nižji amperaži (barve in njim pripadajoča amperaža so podane v tabeli).
Fluibilni vložki so lahko hitri in počasni, tj. pri enaki preobremenitvi se bodo prvi stopili hitreje, drugi pa lažje. Čas taljenja je odvisen od velikosti preobremenitve, a v primeru kratkega stika obe vrsti taljivih varovalk zgorita v delčku sekunde.
Taljiva žica v vložku je položena v kremenčev pesek da se prepreči zlom zaradi potresov. Pomembno je vedeti, da je najvarnejši način izklopa elektrike v stanovanju tako, da previdno zavrtite varovalko. Oznaka tipa varovalk, ki se uporabljajo za gospodinjsko elektriko, je DZ II (diazirana, z običajnim vtičnim navojem).
Značilne barve topnih vložkov DZ II
Nazivni tok, A Barva
2 roza
4 rjava
6 zelena
10 rdeča
15 siva
20 mkožo
25 rumena
Zaščitni razredi, zaščitni kabel in priključki
Poleg varovalk obstajajo tudi druge rešitve in naprave za osebno zaščito, ki delujejo na elektriko. Takšna rešitev je npr. dvojna izolacija v domačih obdelovalnih strojih boljše kakovosti. Tako zaščitenih strojev ni treba izolirati, nimajo posebnih sponk za zaščitne napeljave, dovolj je, da vtič preprosto vtaknete v vtičnico. Oznaka dvojne izolacije II. razreda kontaktne zaščite je en večji in en manjši kvadrat znotraj nje. Naprave razreda O so tiste brez zaščite, razred I morajo biti zaščitno ozemljeni, razred III pa so naprave z nizko napetostjo.
Pri sistemu zaščitne linije je ločena tretja linija v omrežju, ki je povezana s tretjo linijo v napravi preko zaščitnega vtikača. Če v napravi pride do kratkega stika, bo tok stekel tudi po tej zaščitni tretji žici. Ko doseže merilnik toka, zapre odklopnik ali sproži majhno varovalko. (Gre za manjšo avtomatsko napravo namesto avtomatskega merilnika toka z zapiralnim jezičkom, ki v primeru kratkega stika prekine dovod električne energije v 5 sekundah. Če je napaka odpravljena, jo je mogoče ponovno vklopiti s pritiskom na večji, temno obarvan kvadratni gumb)
Zelo pomembno je, da so naprave z zaščito pred dotikom povezane v omrežje, kjer je še tretji zaščitni vodnik. To zagotavlja posebna oblika zaščitnega vtiča, ki preprečuje vklop v napačno vtičnico. Vtiče in vtičnice z zaščito pred dotikom zlahka prepoznate po vgrajenih kovinskih vodilih, vzporednih z vtiči (sl.3).
Zaščitne oznake in različne vrste vtičev in vtičnic.
Pogosta in življenjsko nevarna napaka je, ko je kabel aparata podaljšan tako, da je en konec zaščiten pred dotikom, drugi konec, kjer je vtič za priklop v omrežje, pa ni zaščiten. Na ta način je podaljšek mogoče povezati v omrežje z zaščito na dotik, pa tudi v omrežje brez nje. Na drugem koncu je mogoče priključiti kabelsko napravo z zaščito pred dotikom in uporabnik ima vtis, da je zaščitena pred dotiki, čeprav v resnici ni. Zato uporabite podaljšek, ki je na obeh koncih zaščiten pred dotikom ali brez zaščite na obeh koncih. Še tole glede podaljškov: priporočljivo je, da njihove elemente med uporabo pritrdite med seboj tako, da jih lahko kasneje ločite (npr. z gumico); ne smejo biti postavljeni na tla, temveč na mizo, stol ali obešeni na vrata, da ne pridejo v stik z vodo.
Barve izolacije prevodnika
Poznavanje barv vodnikov je pomembno, ker so se barvne oznake spremenile in je mogoče najti tako nove kot stare oznake. Tako pri novih kot starih oznakah za enofazni in trifazni tok je barva faznega vodnika črna. Ničelna žica je bila prej siva, zdaj pa je modra. Barva tretjega vodnika za zaščito pred dotikom je bila prej rdeča, trenutna barva pa je zeleno-rumena (vzdolžne črte).
Načrtovanje namestitve in kablov
Postavitev električne inštalacije ni nepomembna naloga. To še posebej ne velja, če je omrežje nizke (ne mikro) napetosti. Električarska dela je najbolje zaupati samo usposobljenim mojstrom, četudi moramo za nekajminutno delo z bolečino odšteti precejšnje zneske. To velja tudi za montažo novogradenj in stanovanj, vendar lahko na teh varno delamo, dokler ni priklopljena elektrika. Seveda tudi tukaj lahko sprejmemo samo “mehanska” dela, pri čemer upoštevamo naslednje:
-Za vsak m2 površine, ki jo osvetlimo, bi morali izračunati približno 10 vatov.
-Priporočljivo je predvideti razsvetljavo z zaščito pred bleščanjem, saj čeprav je pri njej svetilnost manjša (zaradi sipanja in loma svetlobe), zaščitena svetloba varuje naše oči.
-Nad ali poleg stalnih delovnih mest in delovnih prostorov (npr. kuhinjska miza, štedilnik, pisalna miza, ogledalo v kopalnici) je treba oblikovati posebno žarnico.
-Stikala za razsvetljavo naj bodo nameščena na dostopnih mestih, pri čemer morajo biti zadovoljna estetska merila ali vsaj 1,2 m stran od vodovodnih in drugih električnih inštalacij. V prostorih z vlažnim zrakom in paro (pralnice, kopalnice) se izogibajte namestitvi stikal za luči.
-Stikala in vtiči morajo ustrezati tehničnim varnostnim predpisom. Stikala morajo biti dvopolna, vtiči pa morajo biti težko dosegljivi ali “zaščiteni”.
-Pri delovnih mizah bodite pozorni na to, da svetlobo prejemajo z leve strani. Nameščenih je treba toliko vtičnic, da lahko gospodinjske aparate in prenosne vire svetlobe uporabljate brez podaljškov. Loki, narisani iz priključne točke s polmerom dolžine kabla, morajo pokrivati celotno sobo.
-Električni zvonec mora delovati prek nizkonapetostnega reduktorja, popolnoma ločenega od nizkonapetostnih vodov.
-Kable lahko namesti samo pooblaščen električar ob upoštevanju najvišjih tehničnih in varnostnih predpisov.
-Dober graditelj družinske stavbe med gradnjo pusti prostor za večje utore, odprtine itd. kjer bodo nameščeni kabli in druge električne instalacije, s čimer se zmanjša poraba energije (slika 4).
Primer položaja kablov in inštalacij v steni.
-Enako je treba narediti pri ometu. Na mesta namestitve kablov moramo namestiti letve s prečnim prerezom v obliki romba širine 1,5-3,0 cm tako, da je njihova širša stran obrnjena navzven. Te letvice bomo pred začetkom kleparskih del odstranili in na njihovo mesto namestili zaščitne cevi in napeljave, ne da bi poškodovali malto.
Če pomagamo pri uglaševanju, obvezno uporabljajmo zaščitna očala, lahko tudi ščitnik za prste. Priporočljivo je delati z več manjšimi potezami. Paziti je treba, da novih sten po nepotrebnem ne poškodujemo, torej je treba natančno označiti mesto in velikost, kjer je treba varčevati.
V suhih objektih je najbolje uporabiti papirnate zaščitne cevi, ki so sicer nekoliko dražje, vendar je v njih cevi enostavno menjati in popravljati. Za krajše dele po čiščenju lahko uporabite krajše, a pravilno uporabljene cevi. V novejšem času se neposredno pod omet vgrajujejo cevi z dvojno PVC izolacijo. Ta rešitev je cenejša, vendar bolj nepraktična, saj je za odkrivanje morebitne napake potrebno odstraniti omet. Če je mogoče, ne uporabljajte že uporabljenih linij, saj je z njimi zelo težko vzpostaviti skrite notranje prelome. Uporabljen izolacijski material ali obloga je običajno nestandardna ali utrjena, zato je njihova uporaba lahko življenjsko nevarna (stena se “trese”), še posebej v vlažnih prostorih. Največjo pozornost je treba nameniti postavitvi in montaži gospodinjskih aparatov. Osebno se moramo pozanimati in preveriti, ali ima aparat ozemljitev in če ima, kje naj bo priključena, kakšni varnostni ukrepi so predpisani v zvezi z njo (npr. vgradnja reducirnega ventila na grelnik vode ipd.). Paziti je treba, da so kuhalne naprave, grelne naprave, hladilniki ipd. nameščene na lahko dostopnih mestih in na primerni višini ter da zaščitimo njihovo okolico pred požarom.
Vrste in načini zaščite pred nenamernim dotikom naprav za gospodinjstva in porabnike glede na okolje namestitve so podani v veljavnih tehničnih predpisih za izvedbo električnih in energetskih inštalacij v stavbah (dvojna izolacija, zaščitni vod ipd.)
Arhivski opis domačega priključka
Pri izvedbi hišnega priključka lahko pomaga tudi lastnik objekta, ki ga pritrdi preko strešnih nosilcev ali preko nosilne izolacije vkopane v zid. Za to morate vedeti, da je brez palice mogoče premostiti razdaljo največ 25 m. Če je razdalja večja, je treba namestiti enega ali več stebrov. Višina zračne cevi naj bo najmanj 3 m, če pa pod njo vozijo tudi vozila, najmanj 5m (slika 5).
Prikaz višine in razpona zračne linije.
Višina hišnega priključka nad strešnim nosilcem naj bo vsaj 100 cm, če je streha ravna, pa 200 cm. Cev mora biti na strešni nosilec vsaj na dveh mestih privezana z jekleno vrvjo in dobro je, če je pocinkana.
V sestavu cevi in strešnega nosilca končno pločevino pritrdimo na cev s spajkanjem in kitom tako, da je zgornja stran pod strešnikom, spodnja pa nad strešnikom. Tako se bomo izognili puščanju strehe. Hišni priključek je možno postaviti tudi na stransko steno objekta. V tem primeru morajo biti pritrdilne sponke oddaljene vsaj 100 cm. V delu med spodnjim delom cevi in dovodno cevjo se v loku namesti svinčena ali PVC cev, tako da se spodnji del cevi izvrta zaradi odvajanja vode, ki je morebiti prišla v cev. Če je višina stavbe nad 5 m, se hišni priključek lahko reši in v steno zakoplje prepotrebno izolacijo. Razdalja med izolacijo in žlebom mora biti vsaj 50 cm. Dovodna cev mora biti nameščena na desni strani izolatorja (slika 6). V stanovanjih je napeljavo najbolje namestiti v Bergmannove cevi (slika 7).
Hišna povezava prek strešnega nosilca in stranske stene.
Primeri izvajanja namestitve skozi Bergmanove cevi.
Arhivski opis povezovalnih in ločilnih vodov
Električne napeljave morajo biti povezane tako, da je tokovni krog brezhibno izveden. Pri povezovanju izoliranih kablov je treba posebno pozornost nameniti zagotavljanju dobre izolacije.
Konce vrvic je najbolje spajkati. Za to povezavo je treba z obeh vodov odstraniti izolacijo v dolžini 20-25 mm in konce vodov očistiti z brusnim papirjem ali opraskati z nožem. Očiščene konce sestavite, večkrat zasukajte in nato spajkajte. Po spajkanju mora biti spoj dobro izoliran.
Navijanje izolirnega traku se začne na izoliranem delu voda, nadaljuje na spajkanem delu in konča spet na izoliranem delu. Najbolje je, če sta dve plasti izolacije nameščeni na spoj eno nad drugo (slika 8).
Ilustrirani koraki povezovanja in izolacije vodov.
Konce črt je mogoče povezati, ne da bi jih pretrgali. V tem primeru konce obeh vrvic očistimo po dolžini 30-35 mm in ju upognemo na sredini ter tesno navijemo eno na drugo. Na koncu skrbno izvedemo izolacijo. S skrbnim delom lahko vgradimo tudi stikala in vtiče tistih naprav, katerih priključke lahko z izolacijo ločimo od omrežja. Montaža in izgled najpogosteje uporabljenih čepov je prikazan na danih slikah.
V spodnjem videu si lahko ogledate tudi enega od odličnih načinov povezovanja žic:
Enostavni vtič je izdelan kot vtičnica z nogami (1. svinec, 2. jedra, 3. banane. 4. natezni vijaki). Pomembno je, da žile očistite samo do zahtevane dolžine in da ne odrežete ali zlomite kovinskega vodnika, nato, da vijaki tesno zategnejo žile, da so tudi puše tesno pritrjene na svojih ležiščih in končno, da vijak za privijanje obeh polovic zategne vtič brez nihanja (slika 9 in 10).
Sestavljanje preprostega čepa.
Deli in vtične priključne točke.
Očiščene konce vodov-čepkov, ki prenesejo večje obremenitve, je potrebno malo lakirati, da bodo med montažo močnejši. Konec vrvice naj bo zavit v obliki zanke v smeri privijanja, da se med zategovanjem ne odpre. Zrahljane vtične kontakte lahko razširimo z izvijačem, nameščenim v zarezo, in kleščami. (1. vodnik, 2. kontakti, 3. kositrenje, 4. upogibni konec, 5. zanka) (sl. 11).
Priprava vodnikov in vtičnih kontaktov.
V primeru vtiča z zaščito pred nenamernim dotikom najprej pritrdite žice na faze in nato zeleno-rumeno žico na sredini (slika 10). Za kable z že obrabljeno tekstilno izolacijo je priporočljivo zavezati plašč (slika 12, zgornji del).
Priključki vtiča in shematski prikaz fluorescenčne sijalke.
Fluorescentne sijalke
Eno izmed pogostih elektro del je vgradnja fluorescenčnih sijalk, ki pa zaradi znanih okvar niso več tako cenjene. Je pa njihova prednost, poleg majhne porabe električne energije, ta, da jih lahko z malo truda sami namestimo v stanovanje. Poleg svetilke potrebujete še eno votlo montažno ploščo, en par okov (z zaganjalnikom), predstikalne naprave in kondenzator.
Najprej naredimo montažno ploščo iz vezane plošče ali tanke mehke plošče, ki je daljša od svetilke za 5-6 cm. V notranjosti plošče naredimo votlino 6-7 cm, kamor bomo namestili dušilko in kondenzator. Nato s pomočjo vijaka pritrdimo en vrat na desko, namestimo svetilko in pritrdimo drugi vrat. Ob enem od grl bomo namestili zaganjalnik, v votlino plošče pa dušilko in kondenzator (sl. 12, spodnji del).
Zdaj lahko pritrdite svetilko. Najprej moramo podaljšati eno rdečo žico predstikalne naprave in jo privezati na en priključek svetilke. Krajšo žico privežemo na drugi izhod žrela, drugi konec pa na en iztok zaganjalnega grla. (To je potrebno le, če zaganjalnik in vrat nista povezana.) Sedaj moramo privezati daljšo žico na drugi priključek vratu zaganjalnika, prosti konec te vrvice pa na drugi vrat svetilke. Eno žico privežemo tudi na drugi izhod grla, drugi konec te pa privežemo na drugi prosti rdeči konec dušilke. Na koncu privežemo konca omrežnih žic na belo obarvane konce predstikalne naprave, s kratkim dotikom preverimo, ali svetilka deluje. Sedaj ostane le še, da konce kondenzatorja privežemo na belo pobarvane konce dušilke. Vedeti je treba, da se fluorescenčne sijalke lahko napajajo le iz izmeničnega omrežja in da jih je treba čim manj prižigati in ugašati.
Najpomembnejša pravila iz izvirnega besedila
1. Delamo samo na aparatu, ki je izklopljen (kar pomeni, da je bil vtič izvlečen). Počakajmo, da se naprava ohladi in kondenzatorji izpraznijo. Če delamo na delu, ki je trdno povezan z omrežjem (stikalo ipd.), izklopimo merilnik toka in odstranimo varovalke. Nobeden sam ne zagotavlja 100-odstotne varnosti!
2. Nikoli ne povežite ali “premostite” varovalke z debelejšo žico!
3. Delamo lahko samo s pravilnim elektroinštalacijskim orodjem z izoliranim in nepoškodovanim ročajem.
4. Ne smemo delati z mokrimi rokami, zato imejmo vedno suho krpo za brisanje rok.
5. Vedno uporabljamo kabelski podaljšek, ki je na obeh koncih zaščiten pred nenamernim dotikom.
6. Pri nakupu električnih naprav je treba dati prednost tistim, ki so priložena ustreznim navodilom.
7. Nikoli se ne smemo dotikati vodovodne napeljave, cevi centralnega ogrevanja ali radiatorja, medtem ko držimo v rokah katerokoli električno napravo.
8. Pri delu z električnimi napravami v prostorih z vlažnim zrakom bodimo še posebej previdni. Tako se v kopalnici, v kopalni kadi ne smemo dotikati električnega stikala, napeljave … Centrifugo, pralni stroj polnimo ali praznimo le v izklopljenem položaju. Pri pranju in likanju uporabljajmo gumijasto preprogo za tla. Električni kotliček in aparat za kavo smemo polniti in prazniti le, če smo predhodno izvlekli vtič iz vtičnice.
9. Uporabljajmo samo vodnike ustreznega prereza; vtiča ne smete izvleči iz vtičnice tako, da držite kabel. Odstranjujmo izolacijo s kabla samo na dolžini, ki je nujno potrebna, izolirajmo le s pravilnim izolirnim trakom in navit trak zvežimo in pritrdimo z navojem!
10. Poleg ampermetra imejmo pri sebi vedno še svetilko, kontrolno lučko, varovalke in »pisalo« za iskanje faze.
11. Že ob najmanjšem dvomu in neodločnosti izklopimo napravo, prekinemo popravilo in zaupamo nadaljnje delo strokovnjaku.
12. Preden popravljeno napravo priključimo v omrežje, jo preverimo s kontrolno lučko, ki deluje na nizko napetost na baterijo.
13. V primeru električnega udara najprej izklopimo elektriko (izvlečemo vtič, odstranimo varovalko) in šele nato nudimo pomoč poškodovancem.
Sorodne teme: članki o namestitvi doma, osnovna orodja, proizvodnja oken in vrat in kontakt.