Imeli smo zahtevo, da žena ne izve za moževo posojilo (da bi ji naročil novo spalnico)… pa da mož ne izve, da bo po »pomoti« prišla barva, ki sta jo izbrala skupaj… pa da ji za rojstni dan monterji ne bodo zabili v dnevno sobo… V práci, nech ide o akúkoľvek, sa k ľuďom vždy dostanú aj isté požiadavky, ktoré sú dobré (čítaj dobre mienené), a tie, ktoré sú menej dobré (čítaj: zase budeme vinní my).
In tako … smo skoraj vso hišo izvedli za mlad, lepo usklajen zakonski par. Vse po meri. In onadva … se imata rada … in se res, res spoštujeta! Sem povedal, da se imata rada in se spoštujeta? On ima telovadnico, in po spletu okoliščin treniram v njej. Ne bi navajal imen, zato bom On in Ona pisal z veliko začetnico …razumi to kot ime. ?
Nosi On tako nekega dne neko manjšo WC omarico in neposredno vpije »Ubrk«, kot bi rekli dobri Bosanci, tako naravnost (morda tudi malo prestrašeno): »LAHKO TO POPRAVITE, AMPAK DA SE NE BO VIDELA RAZLIKA.« Gledam tako … jbg … ne kapiram. Kdo? Kaj? Pravi: »Noseča je!«, on pa si najmanj ne želi, da bi jo to skrbelo ali da bi jo kaj vznemirilo. Oj, človek môj, neboj sa, všetko bude ako z rozprávky.
Ne vem zakaj ? ampak se je najbolj bunil naš barvar. Ne more on “KOT” izvleči novega laka, da bi bil kot stari. Sale, poglej tako, pravim jaz…“To mora biti kot je bilo!!!” Spomnim se, da je predlagal, da to pobarvamo na belo, potem pa damo pri šunkah na dimljeno, da bi prijelo malo rumenila.
Dnes, po pol roku, sa narodilo jedno malé dievčatko. Zdravé a prešťastné, čo je v tom rodičovskom prostredí. Povedal som prešťastné?
Foto: Shutterstock