Pomembna varnostna opomba: To je arhivirano izobraževalno besedilo iz 2017. letnik, in ne projekt ali sodobno navodilo za samostojno gradnjo. Izkopi, pobočja, podporni zidovi, prehodi, stopnice in bazeni lahko ogrozijo stabilnost tal in zgradbe ter predstavljajo nevarnost padca, zakopavanja, poškodb in utopitve. Instalacije v zemlji, drenažo, ojačitev, zaščito otrok in dostopnost je treba rešiti v skladu z veljavnimi predpisi in pogoji konkretnega kraja. Načrtovanje in izvedbo je treba zaupati usposobljenim projektantom in izvajalcem. Fotografije in risbe so ilustrativne narave in ne predstavljajo potrjenih projektov Sava Kusića.
Oblikovanje terena, vrtne poti, stopnice, podporne stene in bazeni niso del nove javne ponudbe podjetja. Trenutni fokus proizvodnje so lesena okna, leseno-aluminijasta okna in vrata po meri. Za določen projekt oken ali vrat lahko pošljete povpraševanje za ponudbo.
Načrtovanje rabe zemljišč
Pred urejanjem zemljišča okoli družinske hiše ali koče je treba določiti namembnost prostora in upoštevati velikost, relief, lego, kakovost tal in povezanost z okoljem.
Izvirno besedilo predlaga, da se razpoložljivi prostor razporedi glede na potrebe gospodinjstva: za sadovnjak, zelenjavni vrt, rože, sprehod in počitek. Teh namenov ni treba strogo ločevati. Vrt ima lahko gospodarsko vlogo, a hkrati ostaja dopolnilni del bivalnega prostora, v katerem naj bo prijetno bivanje.
Merjenje terena pred izdelavo načrta.
Sredstva in postopki za merjenje
Za projektiranje je treba poznati velikost, položaj in stanje površine. Vir ugotavlja, da situacijski načrt prikazuje horizontalno projekcijo dejanskih meritev, zato je treba na nagnjenem terenu upoštevati razliko, ki se povečuje z naklonom.
Merilni trak, dve merilni palici dolžine 2 m, razdeljeni na 10 cm, dve risalni deski na stojalu in dva kotomera so navedeni kot zgodovinska merilna oprema. Za ročni instrument za kote so opisani večje trikotno ravnilo 45°, celuloidni kotomer, premični jezik in svinčena utež.
Arhivska risba 1 — ročni merilni instrumenti.
Za vodoravne kote se risalna deska postavi vodoravno, smeri se prenesejo na papir, nastali trikotniki pa se izmerijo, narišejo v merilu in uporabijo za izračun površine. Ločne meje zemljišča lahko razdelimo na ravne segmente.
Arhivska risba 2 — meritev zemljišča.
V prvotnem postopku se naklon določi z uporabo dveh navpičnih merilnih palic: izmeri se vodoravna razdalja in višinska razlika, nato pa se naklon izračuna v odstotkih. Ravna deska je omenjena kot takojšnja pomoč na klancu.
Višine in težko dostopne razdalje lahko določimo konstrukcijsko iz izmerjenih kotov. Da bi dobili pravi kot brez kotomera, besedilo navaja klasično razmerje 3–4–5: osnovna črta je 4 m, na njenih koncih pa sta narisana loka polmerov 5 m in 3 m.
Arhivska risba 3 — meritev višine in naklona.
Izdelava teras in oblikovanje brežin
Po izmerah in načrtu sledi ureditev terena. Cilj je lahko pridobiti večjo ravno površino ali spremeniti pobočje v terase. Vir priporoča oblikovanje pobočij v smeri pobočja za manjše premikanje materiala.
Kot splošna razmerja naklona so določena 1:2 in 1:1 ter z ustrezno varnostjo 2:1. Zaradi kasnejšega posedanja je omenjen nekoliko večji začetni nasip. V besedilu je pobočje zavarovano proti odplavljanju z rušo, proti zdrsu pa s koli. Za odstranjevanje ruše je opisan modificiran pepel, ki naredi kose približno 30 × 30 cm.
Arhivska risba 4 — odstranjevanje in nameščanje ruše.
Za zrahljano pobočje vir omenja večje kamne na dnu in manjše na vrhu. Kamne položimo v pripravljeno posteljo, brez siljenja; če je potrebno udarjanje, je navedeno leseno kladivo.
Za naklone, večje od 45°, besedilo opozarja na morebitno potrebo po podporni steni na trdni nosilni podlagi. Pri suhozidu je kot zgodovinsko vodilo širina podnožja enaka polovici višine zidu, širina zgornjega dela pa petina širine podnožja. Bloki morajo biti stabilni in brez ohlapno postavljenih kamnov.
Betonske in kamnite stene vezane z malto zahtevajo drenažo. Vir opisuje kanal nad pobočjem in odtočne luknje vsake 1–2 m v trdnih stenah. Brez ustrezne drenaže lahko voda spodkoplje zid. Na robovih teras je za dodatno zaščito tal omenjeno nizko grmovje in trava.
Arhivska risba 5 — primeri odvodnjavanja podpornih sten.
Terase morajo upočasniti površinsko odtekanje po padavinah in zadržati več vode za rastline. Vir nakazuje travnate pasove v smeri sotočja, položnejša pobočja in kanale na robovih teras.
Vrtne poti
Poti lahko uporabljajo pešci ali vozila, zato se njihova površina in zaključek razlikujeta glede na obremenitev. Za pešpoti vir navaja širino od 40 do 100 cm; na širini 100 cm lahko prideta mimo dve osebi. Ni nujno, da je končna obloga neprekinjena, zato lahko med ploščami ostane trava.
Konstrukcija se začne z zarisovanjem prostora za podlago, rob in podlogo. Steza mora biti širša od končane steze. Robovi v besedilu so izdelani iz betona, kamna, opeke ali rastlin. Pri kolovozih je podlaga omenjena samo v pasovih, kjer potekajo kolesa, sredina pa je lahko nasuta s prodom ali žlindro. Površina mora odvajati vodo.
Arhivska risba — oblike in odseki poti.
Arhivska risba 6 — poravnava, priprava postelje, postavitev in nabijanje plošč.
Arhivska risba 7 — oblikovanje poti in odvodnjavanje.
Arhivska risba 8 — primeri tirnice.
Za daljše pešpoti vir predlaga temeljni kamen za izravnavo vsakih 1–2 m. Ostali elementi so postavljeni v skladu s to ravnino, z rahlim naklonom za odtok vode.
Arhivska risba 9 — nivelacija tira.
Stopnice na vrtu
Na terasastih zemljiščih se poti in stopnice pogosto izmenjujejo. Ravni deli morajo imeti tudi rahel naklon, število stopnic pa zmanjšati na najmanjšo potrebno.
Vir opisuje preproste stopnice iz neklesanega naravnega kamna, z blazinicami pod obremenjenim sprednjim robom. Takšna rešitev ni namenjena strmim stopnicam. Podest za vsakim korakom 8–10 je določen kot zgodovinsko vodilo za udobje. Stopnice in podesti morajo odvajati vodo in upoštevati predpisano razmerje višine in stopnice.
Močnejši koli, deske in letve so omenjeni za zemeljske stopnice, z višino stopnic do 10–12 cm in stranskim odvodom vode. Za opečne stopnice je predpisana plast gramoza ali žlindre, za kamnite pa ravne sprednje in zgornje površine ter varna pritrditev proti zrahljanju.
vrtni bazeni
Vir opisuje več zgodovinskih načinov izdelave manjšega bazena. Pri zbiti glineni oblogi se jama izkoplje 40–50 cm globlje od želene globine, glina pa se nanese v treh slojih debeline 10–15 cm.
Na dovolj trdnih podlagah je omenjena plastična folija, s pazljivim izravnavanjem podlage, da pritisk ne trga premaza in zemeljskega nasipa čez robove folije.
Za betonski bazen vir omenja betonsko plast 10–15 cm z opažem. Pri večjih bazenih so omenjeni ojačitveni in 2–3 sloji izolacije ter odtok in pravilno nameščen preliv. Po strjevanju betona besedilo priporoča vsaj tri popolne menjave vode pred vnosom rastlin zaradi snovi, ki se raztopijo iz svežega betona.
V okolici bazena priporočamo rastline, ki prenašajo vlago. Vir omenja tudi vnos vodnih kozic iz rodu Daphnia kot takrat opisano metodo za omejevanje stoječe vode; te zgodovinske trditve ne bi smeli uporabiti brez sodobne ocene kakovosti vode in ekologije bazena.
Ko je vrt končan, prvotni članek kot naslednjo temo napoveduje ograjo. Ograje, kot tudi ostala dela, opisana v tem arhivskem besedilu, niso del trenutne ponudbe podjetja za okna in vrata.