Najboljši načini in triki za zabijanje žebljev v les

Zabijanje žebljev je najpogostejše in na videz najenostavnejše delo. Seveda pa ima tudi to delo svoje posebnosti.

Kako preprečiti pokanje lesa

Npr., žebelj z odrezano ali “topo” konico ne povzroči pokanja, raztezanja lesnih vlaken, ampak jih odreže, raztrga (slika 1, del 1). S temi žeblji so zakovičene tanke deske, ki lahko pokajo. To je najlažji način za zabijanje žeblja, ne da bi počil les.

Če pride več žebljev v eno vrsto, bodite pozorni, da niso v isti vrsti, saj bi zabijanje žebljev v isto vrsto vlaken povzročilo pokanje lesa. Žeblji morajo biti zabiti v “cik-cak” ali v treh vrstah (slika 1, del 2).

Pri spajanju dveh kosov lesa je treba vedeti tudi, da lahko kose med seboj “zategnemo” z diagonalno zabitimi žeblji. Poševno zabijanje, včasih v eno, včasih v drugo smer, preprečuje morebitne medsebojne premike kosov (slika 1, del 3).

Slika 1: Otopitev konice, postavitev in smer žebljev ter podpora deske.

Podpora deske in smer udarca

Pri zabijanju žebljev je zelo pomembno, da podpiramo nasprotno stran predmeta (da držimo števec). Če ploščo med kovičenjem držimo v roki ali jo podpremo stran od mesta kovičenja, se elastično upogne — ob udarcu popusti. Tako zabit žebelj se rad upogne in ga je težko zabiti. Če zabijemo žebelj v dve deski, ju žebelj ne bosta dovolj pritegnili (slika 1, del 4).

Dober pripomoček pri zabijanju žebljev je kladivo, ki mora biti vsaj trikrat težje od kladiva, s katerim zabijamo žeblje. Podpora naj bo izvedena na večji površini, ne samo v eni točki plošče, in čim bližje mestu kovičenja. Če konica žeblja ne predre plošče, je treba oporo narediti neposredno pod žebljem.

Če zabijamo več žebljev in želimo preprečiti, da bi se že zabiti žeblji ob udarcu zrahljali, potem konico zabitega žeblja upognemo pod kotom 30–45° tako, da z ostrim delom kladiva udarimo po spodnjem delu žeblja.

Žeblje bi morali začeti zabijati z lahkimi utrjevalnimi udarci (slika 2, del 1) z udarci iz zapestja, pri tem pa kladivo držimo nekoliko nad koncem ročaja. Po prvih šibkih udarcih lahko kontroliramo ali gre žebelj v želeno smer. Le pri običajnih udarcih po glavi žeblja lahko upamo, da bo žebelj šel naravnost v material brez popačenja.

Najpogostejša napaka začetnikov je, da se smer gibanja kladiva in os žeblja ne ujemata. Če gre žebelj v napačno smer in se ni upognil, ga lahko z majhnimi udarci usmerimo na mestu vdiranja v material.

Neizkušen začetnik naj ne dela z rabljenimi, poravnanimi žeblji. Vsako varčevanje je hvale vredno, a v tem primeru ne vodi k cilju.

Ko začetni udarci po žeblju uspejo, lahko preidemo na kovičenje, pri čemer kladivo držimo ob koncu ročaja in z navpičnim položajem zgornjega dela konice udarjamo iz komolca in ga dvignemo približno do 45°. Koristno je izmeriti razdaljo komolca od glavice nohta. Na ta način moramo samo držati smer kladiva in pravilna razdalja pride sama.

Pomembno je, da zadnji udarec izmerimo, ko je razdalja med glavo žeblja in desko še velika, zato z zadnjim udarcem glavo žeblja prav tako zabijemo v desko (slika 2, del 1/a). Če le majhen del žeblja štrli ven, bo neizkušen začetnik s povratnim udarcem poškodoval površino lesa.

Upogibanje konice nohtov in zaščita prstov

Za ukrivljanje konice žeblja, ki je izstopila iz druge strani plošče, se lahko uporabi trikotna pilica, ki sicer ni več uporabna. Pri tem mora biti del nohta, ki se upogne, 1,2–2-krat daljši od dolžine ene stranice trikotne pilice.

Na stran nohta položimo pilico in z majhnimi udarci kladiva, spet s strani, udarjamo s koncem nohta na pilico. Konico nohta nato “zavihamo” čez zgornji rob pilice. Tako dobljen kavelj zabijemo na vrhu žeblja z dvema ali tremi udarci kladiva v desko (slika 2, del 2).

Tisti, ki se bojijo svojih prstov, naj uporabljajo vodila za nohte — ne samo tisti, ki še nikoli niso naredili vijoličasto modrega cveta na konici prsta z naključnim udarcem kladiva. V ta namen nam lahko zelo dobro služi komplet ploščatih klešč (slika 2, del 3), s katerimi enostavno zabijemo nastavljen žebelj, ne da bi se bali, da bi zadeli prst.

Slika 2: Zabijanje, krivljenje in odstranjevanje žebljev.

Odstranjevanje nohtov

Rokodelstvo se običajno ne začne s sestavljanjem konstrukcije iz novega materiala, temveč z razstavljanjem stare konstrukcije, da se pridobi material za novo delo. V večini primerov je to delo povezano z izvlekom zakovanih žebljev.

Prva operacija je ravnanje konice nohta. Za to operacijo je treba izdelati orodje, podobno izvijaču z upognjenim koncem, s katerim lahko upognjeni konec žeblja zabijemo z minimalno poškodbo lesa. Ni vredno udariti po vrhu nohta, dokler ni popolnoma poravnan, saj ga boste tako le upognili nazaj. Ko pa ga popolnoma zravnamo, ga lahko s kratkim udarcem kladiva po vrhu žeblja toliko premaknemo, da ga s kleščami, ali pripomočkom za odstranjevanje žebljev, odstranimo še z druge strani pod glavico. Prej opisan upognjen izvijač lahko služi kot pripomoček za odstranjevanje žebljev, tako da se konica pili v obliki črke “V” (slika 2, del 4).

Orodje za odstranjevanje žebljev uporabite kot vzvod, tako da spodnji konec, izrezan v obliki črke V, potisnete pod glavico žeblja. Ukrivljen spodnji del orodja pustite na lesu in hkrati pritisnite daljši konec z ročajem navzdol.

Naj omenimo dve pomembni pravili: V izrez naj čim bolje pokriva steblo žeblja, tako da je spodnji del vzvoda čim krajši. Pod “komolec” orodja položite podlogo (kovinsko ali leseno), da ne poškodujete površine lesa. Ko se žebelj začne, postopoma povečujemo debelino blazinice, da dosežemo najboljšo vlečno silo.

Za odstranjevanje žebljev lahko uporabite tudi navadne klešče (slika 2, del 5). Klešče je bolje uporabiti kot »vzvod«, kot pa žebelj vleči proti telesu. Zaradi klinča trenutno osvobojen žebelj in skupaj z njim klešče z veliko silo odletijo in lahko povzročijo nesrečo. Predvsem bodimo pozorni, da žeblja ne zabijemo proti glavici.

Osnovne vrste in oznake žebljev

Poleg tega, da bomo nohte podrobneje spoznali drugje, bomo tukaj prikazali najpomembnejše vrste nohtov. To so: žebelj z ozko ugreznjeno glavico (pri lesenih kolesih), nam dobro znani žebelj s ploščato glavico, žebelj s polokroglo glavico in žebelj z na obeh straneh zašiljenim ročajem (za zavarovanje kljuke pred izpadanjem, slika 3).

Slika 3: Najpomembnejše vrste žebljev in primer označevanja dimenzij.

Skupna značilnost vseh žebljev je, da so njihove mere podane v obliki večkratnikov, npr. 25×25. Prva številka označuje premer stebla žeblja v desetinkah milimetra, druga številka pa dolžino stebla v milimetrih. Uporabljena oznaka označuje žebelj debeline 2,5 mm (tj. 25 desetinke milimetra) in dolžine 2,5 cm (25 mm). Daljši nohti imajo običajno večjo debelino.

Iskati kos žeblja v specializirani trgovini pomeni izdati svojo nevednost. Žeblje namreč prodajajo na kilograme. Informativno podajamo težo žebljev iz kosov 1000, tj. pakiranje:

Teža žebljev z ugreznjeno glavo se skoraj ne razlikuje od teže žebljev z ravno glavo, medtem ko so žeblji s pol okroglo glavo in žeblji za kljuke nekoliko lažji.

Preden se seznanimo s spojnimi elementi v tesarstvu in tesarskih konstrukcijah, se je potrebno še bolj seznaniti z enim najbolj uporabljanih elementov — žebljem. Skoraj vsak dan jo imamo v rokah, npr. pri pritrjevanju slik na steno, tapeciranju, vgradnji ključavnic, okovja itd. Pomembno je, da kupimo ustrezne žeblje za določen material za določeno delo.

Za pravilno izbiro je potrebno poznati trgovsko ime, mere in vrste žebljev. Mere in material za izdelavo žebljev so podani s standardi.

Mali katalog žebljev

Slika 4: Mali katalog žebljev.

1. Žebelj s ploščato glavo ima pri večjih dimenzijah zarezano glavo, da kladivo pri zabijanju ne zdrsne. Uporablja se lahko za vse lesene materiale, še posebej za kovičenje desk, letvic (kovčkov, polic).

2. Žeblji z ozko vgreznjeno glavo imajo manjšo glavo kot žeblji z ravno glavo, rahlo valjasto (podobno glavi bucike). Primeren je predvsem za mizarska dela (pohištvo, patos ipd.), saj njegova glava vstopa tudi v material, tako da lahko skobeljnik drsi po njem.

3. Tapetni žebelj je običajno sive ali jekleno modre barve. Uporablja se za pripenjanje tkanin v oblazinjenem pohištvu.

4. Dekorativni žebljiček za tapete se uporablja za dekoracijo robov in robov blaga. Prodaja se v štirih odtenkih: nikelj, rumeni, rdeči oksid in črni.

5. Zaklepni žebelj je izdelan do dolžine 20 mm s polokroglo glavo. Kot že ime pove, se uporablja za pritrditev ključavnic na okna, vrata, pisalne mize, omare itd.

6. Žebelj za pas ima narebričeno steblo za boljši oprijem. Uporablja se za pribijanje kotne armature na okna in letvic na pragovih. Po tipkanju se ne zatika, saj ima vdolbino glavo.

7. Žeblji v obliki črke U. Oznaka mer je enaka kot pri drugih vrstah žebljev (npr. 18×18), le da druga številka tukaj označuje skupno dolžino obeh krakov. Uporablja se za pritrditev vzmeti in žic na les.

8. Stucco žebelj se proizvaja v velikosti 2×30. Poleg kitanja se uporablja tudi za začasno pritrjevanje tanjših žic in plošč.

9. Hook Nail ima ploščat kavelj in kvadratno steblo. Potreben je za obešanje različnih predmetov kot so: ogledala, slike, police itd.

10. Steel Picture Nail je eden izmed posebnih žebljev. Ima ravno, okroglo glavo, ki jo je mogoče pokriti z medeninasto kapico. Lahko se ga tudi pribije na opečno steno.

11. Čevljarski žebelj. Za ta žebelj je navedena samo dolžinska mera 8–12 mm. Uporablja se predvsem v industriji, nujen pa je tudi pri popravilih čevljev. Primeren je za kovičenje manjših predmetov.

12. Glazurni žebelj je trikoten kos pločevine. Uporablja se za zasteklitev oken, vrat in slik z lesenimi okvirji. Nož za kitanje lahko preprosto potegnete čeznjo (slika 4).

Žeblji ali vijaki za les

Uporaba žebljev ima vrsto slabosti: zahteva strokovno znanje pri zabijanju, pri odstranjevanju žebljev se poškoduje les, pri sušenju lesa se žebelj zrahlja. Zato je bolje uporabiti lesne vijake.

Sorodne teme: napake lesa, lesena okna in vrata.